“Vsak kmetijski uradnik bi moral vsaj tu in tam z motiko na njivo”

Miša Pušenjak, kmetijska svetovalka in specialistka za zelenjadarstvo

12:47

Nekaj hladnih tednov v decembru in januarju je vsaj za silo odložilo pomladansko brstenje. A prvi dnevi februarja že kličejo na plan ne samo zvončke in trobentice, ampak tudi vse navdušene vrtičkarje. Kljub temu da je vsem jasno, da nas do prave pomladi čaka še sto in eno vremensko presenečenje. O tem, kako vrtnariti in kmetovati v teh nepredvidljivih časih, smo se pogovarjali z Mišo Pušenjak, ki že dolga leta velja za pravo zakladnico tovrstnega znanja.

DL3U9418
Foto: GrupA

SAŠKA T. OCVIRK
Sredi dneva nam v kavarnici na Ptuju postrežejo s kavo. Naša sogovornica je prihitela naravnost s predavanja, kjer je morala nikoli izčrpan niz vprašanj ob koncu nam na voljo nekoliko skrajšati. »Včasih se mi zdi, da sem že vsem vse povedala,« pravi simpatična gospa, ki ji beseda ne zastoji skoraj nikoli. »Zdaj govorim že bistveno počasneje, kot sem včasih,« se nasmeji in nam zaupa, da je to pač vpliv Primorske, kjer je preživela prvih devet let življenja. Mimogrede oriše domači Ptuj in nekaj svojih utečenih poti po tem starodavnem mestu. Tudi pri zboru poje. »Seveda potrebujem tudi nekaj za uravnoteženje, da nimam ves čas samo solate v glavi,« se pošali. In je jasno, da je ena tistih ljudi, s katerimi bi bilo prijetno posedati ob kavi tudi brez posebnega razloga.
Pravite, da ste ena tistih srečnic, za katero je služba tudi konjiček.
Res je (smeh), ves čas imam zelenjavo v glavi, tudi pozimi. Glede na to, da redno pripravljam prispevke za različne medije, se ves čas ukvarjam s tem, kaj je v katerem obdobju aktualno. Glede na to, da svetujem že skoraj dve desetletji, mi tu in tam že zmanjka tem. In to je včasih naporno.
Čeprav imate občutek, da ste že vse povedali, ste s svojim znanjem vedno bolj iskani.
To v resnici zahteva veliko časa, a si to lahko privoščim, ker nimam družine. Druga stvar je, da med Slovenci ni tako samoumevno, da bi znali določne stvari preprosto in razumljivo povedati. Mislim, da me zato tako pogosto kličejo, čeprav govorim štajersko in ne slovensko, pa še hitro za nameček.
Kako je padla odločitev za študij agronomije?
To je kar zabavna zgodba. Točno minuto sem potrebovala, da sem se odločila.
Vedno me je zanimalo naravoslovje in tako sem v gimnaziji resno razmišljala o študiju biologije. Agronomija je v tistih časih veljala za bolj ali manj moško domeno. In tako sem se znašla na informativnih dnevih na fakulteti za biologijo in tam poslušala, kako je s to izobrazbo mogoče skoraj vse. Za moj okus je bilo občutno preveč filozofiranja in leporečenja. Ko smo kasneje v šoli izpolnjevali prijavnice, smo jih pobirali tako, da je zadnji podal papir sošolcu pred seboj in tako do prve vrste. Ko sem na prijateljičini vpisnici za sabo zagledala besedo agronomija, sem dobila občutek, da bi to lahko bilo tudi nekaj zame. Nikoli kasneje te odločitve nisem obžalovala. Res pa sem imela v življenju tudi srečo, da sem na vseh delovnih mestih ohranjala pristen stik z zemljo in naravo. Če bi pristala kje v prodaji ali med papirji, bi bilo zagotovo drugače.
Danes je v podobni koži verjetno marsikateri maturant, ki prav tako posluša velike besede o prihodnosti v zelenih poklicih. Je res?
Mogoče mi bo odkritost kdo zameril, ampak če se slovenska in evropska politika ter tudi način razmišljanja klasičnega potrošnika ne bodo korenito spremenili, potem študij agronomije ne bo več prav zelo perspektiven. Zelo pozdravljam, če se za to smer odločijo otroci kmetov, ker to pomeni, da se bodo kmetije razvijale in napredovale. Drugače pa bo poklicev, ki bi vsaj dišali po agronomiji, vedno manj. Lahko bodo preprodajalci blaga, kar s kmetijstvom nima veliko skupnega. Na ministrstvu je uradnikov v praznem teku že zdaj preveč. Načeloma je biti kmet čudovito, ampak v naših ljubi državi na žalost ne. Tako kot so kmete zdaj obremenili, jih verjetno niso še nikoli.
Po drugi strani je navdušenja nad gojenjem lastne zelenjave vedno več. Pa naj bo na vrtu ali na balkonu.
Hvala bogu, ampak prav bi bilo, da bi se ta skrb za naravno pridelano domačo hrano razširila tudi na to, da bi ti isti ljudje po vse tisto, česar ne morejo pridelati sami, stopili do bližnjega kmeta. Da bi v trgovini brali etikete in bi jim bilo mar, od kod zelenjava pride. Potem bi se tudi za slovenske zelenjadarje in sadjarje morda začeli bolj optimistični časi. Tako pa potrošnik zahteva, da se na trgovski polici vse blešči, da je vse čisto, hkrati seveda ekološko in trajnostno. In da ne bo pomote, mora biti obvezno tudi konkurenčno vsej drugi zelenjavi iz tujine. Kar se tiče podpore države, naj bo za ilustracijo samo podatek o katastrskem dohodku: za poljedelstvo znaša 90 evrov na hektar, za zelenjavo kar 1.200 evrov. Pod črto lepo govorijo in pišejo prijazne dopise, a da bi stvari udejanjili tako, da bi še kmetje od tega kaj imeli, tega ni prav veliko.
Ampak samopreskrba je vendarle prvovrstna politična tema.
Politike se načrtno izogibam, ker se preveč jezim. Pri samopreskrbi se namreč zaplete že pri dojemanju te besede. To namreč ne pomeni, da na svojem vrtu pridelamo hrano zase. To pomeni, da pridelamo hrano še za policista, zdravnika, učitelja in nenazadnje tudi za politika. Ko govorimo o samooskrbi, se hitro najdejo ljudje, ki se pohvalijo, kako enostavno je pridelati hrano za svojo družino. Na eni gredi tudi ekološko solate res ni težko pridelati. Ampak poskusite to na dveh hektarjih. Potem je zadeva vse prej kot enostavna.

»Najprej pridelajmo dva hektarja solate, jo oskrbimo in prodajmo. In šele potem govorimo, da je solata predraga, da zelenjadarji veliko zaslužijo in v glavnem uživajo. Še nisem našla človeka, ki bi bil pripravljen iti s katerim od mojih kmetov pozimi na tržnico prodajat radič.«

Kako ocenjujete uvedbo davčnih blagajn?
Vsaj kar zadeva dopolnilne dejavnosti, je bila to neumnost. Kmetijska zakonodaja bi morala predelavo lastnih pridelkov (kisla repa in zelje, sokovi, marmelade) obravnavati kot osnovno kmetijsko dejavnosti in to obdavčiti v okviru katastrskega dohodka. Poznam primere, kjer so na primer opustili kisanje zelja, ker je bila registracija dopolnilne dejavnosti za tako majhne količine nesmiselna. Letos sicer tega ni, ampak bile so tako mrzle zime, da so blagajne na tržnici preprosto odpovedale. Dostop do interneta na kmetijah tudi ni samoumeven. Posledično marsikatera manjša kmetija predelavo domačih pridelkov opušča. A če je to spodbuda za samooskrbo, se res sprašujem, v katero smer gremo.
Potrošniki očitno vsake toliko časa potrebujemo kakšno prehransko afero, da se zavemo prednosti bližnjih kmetij. Potem pa počasi pademo v stare vzorce, ko lagodnost premaga kakovost.
Ne bi rekla ravno lagodnost. V Sloveniji smo iz nekega »plansko« vodenega sistema zelo kruto padli liberalizem in kapitalizem. Na žalost je to kapitalizem v svoji najbolj brezsramni podobi, ki pomeni samo izkoriščanje delavcev. Če bi kdo še delal zgolj osem ur, bi se imel čas oskrbeti s kakovostno domačo hrano. Nenazadnje imamo kmete, ki v moko meljejo domače žito, delajo kosmiče, vlagajo zelenjavo, pridelujejo sadje, krasne mlečne izdelke. Težava je, da bi morali vse, kar v trgovini namečemo v en voziček, hoditi iskat od kmeta do kmeta. Za to preprosto nimamo časa. Ljudje, ki živijo od »minimalca« si več kot najcenejše hrane niti ne morejo privoščiti. Izvirni greh je, da so pri nas ljudje za svoje delo premalo plačani. Kakovostna hrana je drugotnega pomena, posledično slabi celotna populacija.
In sva spet pri solati z domačega vrta. Kjer tudi ni več tako, kot je bilo v času naših babic. Zdaj so v modi visoke in dvignjene grede, sistemi brez prekopavanja in tako naprej. Nuja ali kaprica?
Nujna ni nobena stvar. Tudi po sistemu naših babic – če smo temu seveda pripravljeni nameniti svoj čas – je mogoče doma pridelati dovolj zelenjave. A kar zadeva nove pristope – rastlinjaki so mi še posebej ljubi. Niso nujni, v teh negotovih podnebnih razmerah pa nam lahko krasno dopolnijo pridelavo v domačem vrtu. Kdor si ga lahko privošči, mu ga res toplo priporočam. Kakovostnega. Poceni rastlinjaki običajno ob prvem močnejšem vetru končajo v sosedovem gozdu. Na visoke grede sem najprej gledala malo zviška, ker se mi je zdelo, da imamo čisto dovolj kakovostne zemlje, da lahko vse pridelamo na klasičen način. A resnici na ljubo je pridelek v visokih gredah nekoliko večji, za starejše in celo gibalno ovirane pa so prednosti visokih gred nesporne.

»Slovenci smo svoje zelenjavne vrtove iz neznanega razloga skrili v najbolj oddaljen kot ohišnice. Nekdo si je celo drznil reči, da so zelenjavni vrtovi grdi in da kazijo videz hiš. Kako zelo sprto z zdravo pametjo …«
»Visoke grede so krasne tudi zato, ker jih imamo običajno kje blizu hiše. Tudi če se nam ne da na vrt, po naporni službi kosilo obogatimo s svežimi zelišči in z zelenjavo. Včasih je po naporni službi lažje stresti juho iz vrečke kot stopiti na vrt.«

Posekati drevo ali postaviti tovarno sredi polj se zdi za marsikoga zgolj majhna postranska škoda v duhu gospodarskega napredka.
V Sloveniji imamo rodovitne zemlje približno za en velik vrt na prebivalca. Logično je, da na teh šestih arih na osebo ne moremo zagotoviti samooskrbe na državni ravni. Zemljišča, ki jih je zasedla na primer Magna, niso bila najboljša, kar jih imamo, a vsekakor najboljša v svojem kmetijskem okolju. Padla so samo zato, ker so se gospodje odločili, da hočejo tovarno dva metra od avtoceste in dva metra od letališča, ter zato, ker je bilo na praznem polju enostavneje postaviti tovarno kot na že degradiranem industrijskem območju. Zdaj podiramo gozdove, da bomo kmetom vrnili obdelovalno zemljo. Tisti, ki odločajo, ubirajo lažje ne boljših poti. In potem pač uničujemo, kar imamo.
Druga nadloga so škodljivci. Se danes še da na ekološki način pridelovati hrano na velikih površinah?
Ne vse vrste zelenjave in ne vsako leto, vendar se da. Vsekakor pa podnebne spremembe s seboj prinašajo več škodljivcev. Svoje doda še globalni trg, ki različnim insektom omogoča skoraj neomejeno kroženje po svetu. Proti takšnim škodljivcem in boleznim naša narava nima zaščite, nimajo naravnih sovražnikov. Najbolj očiten primer je pušpanova vešča, ki nam je v nekaj letih skoraj povsem uničila pušpanove nasade. Zdaj opažam, da jih vrabci veselo zobajo. Ampak taka prilagoditev traja več let. Za to veščo se je zdelo, da je imuna tudi pred najmočnejšimi insekticidi. Po drugi strani naša zakonodaja prepoveduje uvažanje koristnih predatorskih žuželk, glivic in bakterij, s katerimi bi se lahko tem škodljivcem zoperstavili. Ker pač niso avtohtoni. Na Idrijskem je pred leti ogrc majskega hrošča dobesedno požrl vse travinje. Travniki so bili videti kot njive. Trajalo je leta, da so pristojni dovolili uvoziti neko glivico, ki tega ogrca zatira. Z obrazložitvijo, da varujejo junijskega hrošča, ki je sicer pri nas redek, na evropski ravni pa tako pogost, da velja za škodljivca.

»Od začetka 90. let se v Evropi uporabljajo koristne ogorčice za zaščito pred polži. Imajo jih v vseh sosednjih državah, razen pri nas jih ni. In v tem času so se polži tako zelo zaredili, da jih bo težko, če sploh, obvladati. Previdnost je na mestu, vendar bi desetletja dobre prakse v tujini vseeno lahko upoštevali.«

»Slovenski ekološki kmetje se težko znajdejo na trgu, ker je zanje to v prvi vrsti še vedno način življenja. Za tuje proizvajalce je ekološko kmetovanje posel tako kot vsak drug.«

»Pri nas je bistvena težava, da je delovna sila predraga. Po drugi strani ljudje zaslužijo premalo in posledično nimajo kupne moči. Potem jemo zanič hrano in jemljemo v zakup posledice, ki se kažejo tudi v razsutju zdravstvenega sistema.«

»Pri nas zakonodajo krpamo na podlagi posameznih primerov. Spreminjamo jo skoraj dnevno, tako da ji je nemogoče slediti. Včasih si mislim, da bi jo morali sesuti do temeljev in napisati na novo. A to bi pomagalo le, če bi jo pisali ljudje iz prakse, ne iz pisarn.«

Intervju v celoti je v tiskani obliki Novega tednika 6. februarja 2020.