Vse svoje nosijo s seboj in živijo svoje sanje

Anja Antolič in Barbara Marčič na kolesih ter Oliver Tič peš že skoraj leto na poteh Južne Amerike

7:59

Anja in Barbara morda pravkar poganjata kolesi po prašni bolivijski cesti. Niso vsi vozniki ravno poosebljenje uvidevnosti, a večina ljudi, ki sta jih doslej srečali, potrjuje njuno neomajno vero v dobroto človeštva. Ni vsak kilometer poti čisti užitek, a pod črto je vsako njuno javljanje dokaz, da po večletnih pripravah živita svoje sanje. In prav tako Konjičan Oliver. V približno letu je na najdaljši cesti sveta prehodil že več kot 7.300 kilometrov.

bike 3 oli 4
Na enem zadnjih javljanj sta svojim sledilcem na Facebooku Anja in Barbara ravno razlagali, kako sta se s kolesi prebili do bolivijskega mesta La Paz. Kako simpatično spremstvo s taksijem so jima pripravili trije fantje in kako so jima po stopnicah nesli težki kolesi, ki ju v dvigalo pred gondolo nikakor ne bi spravili. Mimogrede sta omenili, kako sta na eni od cest srečali špansko govorečega junaka, ki zdaj že enajst mesecev hodi po najdaljši cesti sveta. Pred kamero se jima ni pridružil nihče drug kot simpatični Konjičan Oliver. Če je pred odhodom potožil, da mu je španščina španska vas, mu je po skoraj letu vsakodnevnih srečanj z domačini jezik že povsem domač. »Če se seveda ne zgodi kakšen nesporazum,« se zareži Oli. Svoje sledilce je nasmejal tudi s fotografijo pobrite glave. Brivcu je namreč dejal »todos, porfavor«. In ta mu je res obril vse lase z glave.
Barbaro iz Rač in Anjo iz Sv. Štefana smo tudi v Novem tedniku na pot pospremili oktobra lani. Mesec pred njima je na pot iz Ushuaie, najbolj južne točke Južne Amerike, krenil Oliver Tič iz Slovenskih Konjic. Pred dvema letoma je prehodil ZDA od vzhodne do zahodne obale. Zdaj se je namenil prehoditi Severno in Južno Ameriko od skrajnega juga do Aljaske na severu. Za približno 24 tisoč kilometrov bo skupno potreboval tri leta. Trije slovenski junaki so se na začetku poti že srečali. Tokrat so si privoščili vratolomni kolesarski spust po najnevarnejši cesti v Boliviji, imenovani tudi cesta smrti. 65 kilometrov dolga stara makadamska cesta je v svoje prepade nekdaj vzela tudi do sto življenj na leto. Danes je precej varnejša. Vožnjo s kolesi brez vzmetenja pa si človek poleg čudovitih razgledov zapomni vsaj še zaradi enega razloga. A Oli je konec tega dneva vseeno zaokrožil z besedo – vrhunsko.

bike in oli
Med slovenskimi rojaki v Argentini
Dekleti na kolesih običajno prevažata vsaka po petnajst kilogramov opreme in še potrebno količino vode, kar je vse prej kot mačji kašelj. Oli se je v dolgih mesecih hoje tako ali tako že povsem odvadil kakršnihkoli prevoznih sredstev. Anja in Barbara sta doslej prekolesarili Argentino, Čile in Bolivijo. Trenutno sta v Peruju, pred njima so še Kolumbija, Gvatemala, Panama, Honduras, Nikaragva, končali bosta predvidoma v Mehiki. Oliver bo svojo pot nadaljeval proti severu čez ZDA in Kanado. Od petnajstih držav na dveh celinah ima trenutno za sabo tretjino poti. Odkar je prepešačil gorski prelaz v Andih na 4.200 metrih nadmorske višine, je njegov korak še bolj samozavesten. »To je bil najbolj zloglasen del poti. Tudi to je bil eden mojih ciljev – da pridem višje od 3.500 metrov kot v Rocky Mountains leta 2016. Zaradi hitrega vzpona – v enem dnevu sem se dvignil za približno 1.500 metrov – sem imel nekaj težav z dihanjem. Ampak po nekaj dneh se je tudi to uredilo.« Malo težje se je privadil na nizke temperature. Nekajkrat se je živo srebro spustilo tudi pod minus deset stopinj Celzija. »Drugi vrhunec na poti je bilo prečkanje najbolj suhe puščave na svetu, puščave Atacama. Tudi dvesto kilometrov poti se nisem mogel oskrbeti, tako da sem moral v svojem vozičku tovoriti hrano in vodo za ves teden.« V Boliviji je hodil po največji puščavi soli na svetu. Lahko si predstavljamo, da se mu počasi že toži po domačih zelenih travnikih. Naporno pot mu lajšajo gostoljubni domačini. V Argentini so ga kar organizirano gostili naši izseljeni rojaki. »To je čisto posebno poglavje. Od vsake slovenske družine se mi je bilo težko ločiti. Tako neverjetno prijazne in gostoljubne so bile. Najbolj me je presenetilo, kako dobro ohranjajo slovenščino tudi mlajše, v Argentini rojene generacije.« Podobno je bilo tudi v Boliviji. »Ne glede na revščino v državi so mi bili ljudje na vsakem koraku pripravljeni pomagati.«

bike oli 3

Celoten članek preberite v tiskani izdaji Novega tednika 12. septembra 2019.