»Vsi smo vplivneži, le da eni z večjim in drugi z manjšim dosegom«

Simon Šketa – od radijskega tehnika, vodje odnosov z javnostmi v Mobitelu do internetnega vplivneža in marketinškega guruja

9:29

Če ste se na svetovnem spletu kdaj spraševali, kaj bi kuhali, ste zagotovo že naleteli na njegovo kulinariko s podpisom SKETA.si. Z bratom Sašem že dolga leta oblikuje kulinarični portal, ki ga v letu obišče skoraj vsaka druga Slovenka in vsak deseti Slovenec. V svetu družbenih omrežij se počuti kot riba v vodi. Tudi zato, ker je njihovo bistvo doumel veliko pred drugimi. Učinkovito ga je obrnil v svoj prid in postal eden bolj prepoznavnih internetnih vplivnežev v Sloveniji.

Simon Šketa
Kariero je začel kot radijski tehnik, glasbeni redaktor in moderator v medijski hiši NT&RC. Izostren čut in poglobljeno zanimanje za digitalne novosti ter mobilno tehnologijo sta ga v času mobilne histerije izstrelila med najbolj zaželene pisce tovrstnih vsebin. V določenem obdobju je objavljal v vsaj desetih različnih medijih in kot pravi, se je dalo od tega izvrstno živeti. Po rodu Žalčan je šolsko dobo preživel v Laškem in Rimskih Toplicah, ljubezen ga je nato pripravila do selitve na Planino pri Sevnici. Zadnja leta srečno živi v Preboldu, kjer s sinom in partnerico po službi v prestolnici uživa v odmaknjenosti periferije. Pred sedmimi leti je po smrti nekdanje partnerice ostal sam s takrat šestletnim sinom. Tudi to je bila ena do prelomnic, po katerih se je marsikaj spremenilo.
Človek ne more mimo tega, da imate za sabo kar nekaj težkih izkušenj.
Res je bilo pestro. Čeprav me vse te selitve niso posebej zaznamovale. Morda le v tem pogledu, da nisem nikjer zares zasidran. Če bi kdaj hotel kandidirati za župana, ne vem, katero občino bi izbral (smeh). To, da sem moral v glavnem sam poskrbeti za otroka, je stvari postavilo v drugačno luč. Nenazadnje se je tudi zaradi tega začela moja kulinarična zgodba. Vsak dan sem pač moral nekaj skuhati.
Vas ljudje prepoznavajo zaradi tega?
Na cesti ne. V kakšni trgovini ali večji gostilni pa se mi pogosto zgodi, da me kdo malo vprašujoče gleda. Glede na statistiko obiskov mojega portala je verjetnost, da me v malo večji skupini ljudi kdo prepozna, precejšnja. Ampak v vaškem okolju je to hitro moteče.
Čeprav bi za slavo in prepoznavnost ljudje vendar naredili marsikaj.
Slava sama po sebi ni nič. Je le dober pripomoček, da lahko opravljaš svoj posel. Nama z bratom se je zgodila po naključju, s to kulinarično zgodbo. Spominjam se, da je bila prva objava precej banalna. Spekel sem palačinke ali nekaj takega. Velik odziv me je spodbudil, da sem še naprej objavljal. To so bile čisto povprečne fotografije s telefonom, nobenega pravega znanja o tem nisem imel. To sem počel približno leto. Potem sva moči združila z bratom pod naslovom SKETA.si. Sašo je že pred tem zasnoval portal Presno.si. Splet kot medij mi je bil blizu in najprej sem želel biti bloger, kakršen je na primer Roni Kordiš. Ampak glede na svojo službo (Simon v družbi Telekom Slovenije deluje na področju digitalnega komuniciranja, op. p.) sem se skoraj pri vsaki temi znašel v konfliktu interesov. Kulinarika s čim takšnim ni obremenjena. Objavljal sem preproste recepte. Tudi zato, ker na začetku drugega nisem znal. Nikoli se namreč nisem imel za kuharja ali kulinaričnega strokovnjaka. A to, kar sem skuhal in delil na omrežju, je bilo avtentično in domače. Ljudje se zapletenih receptov z dragimi sestavinami, s posebnimi tehnikami in z opremo ustrašijo. Jaz sem bil nekdo izmed njih, ki si je pač zadal, da bo vsak dan nekaj dobrega skuhal. In to sem konsistentno in redno tudi počel.
S to razliko, da niste mogli kolobariti med desetimi recepti, kot to uspeva večini ostalih smrtnikov, ki morajo kuhati in v vsakdanji noriji skrbeti za družino.
Zadal sem si cilj. V vsakem primeru sem moral poskrbeti za hrano, saj rad dobro jem. In tako sem si zadal, da bom vsak dan skuhal nekaj novega. Kar mi je vsaj za silo uspelo – da ni bilo ravno zažgano – sem objavil. Moj sloves se je po spletu počasi širil »od ust do ust«. Kasneje sva z bratom precej vlagala tudi v oglaševanje na Facebooku. Brez tega lahko imaš najboljše vsebine, a se preprosto skoraj nikomur ne prikažejo. V poslovno zgodbo se je vse skupaj razvilo šele čez leta. Portal običajno odkrijejo mladi po končani fakulteti. Študentski boni usahnejo, iz generacije v generacijo se niti osnovno kuharsko znanje ne prenaša več in potem nastopi rešitev s spleta …
Zdi se, da ste imeli družabna omrežja v malem prstu že takrat, ko smo se ostali spraševali, če sploh klikniti na modri FB-logo.
Z družbenimi omrežji sem rasel vedno so me zanimala. Všeč mi je bilo delo na radiu, vendar gre pri tem za enosmerno komunikacijo. Svetovni splet je zelo široko in demokratično odprl možnost takojšnje povratne informacije. Kot nekoga, ki je zaposlen na področju odnosov z javnostmi, me dogajanje na socialnih omrežjih mora zanimati. Prav tam se najprej odrazita duh časa in aktualno dogajanje, pogosto šele potem preide v medije. Socialna omrežja omogočijo stik z ljudmi in promocijo. Sicer pa se na portalu SKETA.si s svojo podobo ne izpostavljava preveč. Ljudje ne pridejo gledat naju, ampak jest. Po drugi strani želijo, da ima kulinarični nasvet ob strani tudi obraz, da ima zgodbo. Zaradi tega imamo radi kulinarične oddaje, zaradi tega kupujemo kuharske knjige Jamieja Oliverja in podobnih. In zato je za korporacije tako pomembno, da povežejo svojo vsebino z obrazom, ki ga ljudje cenijo in mu verjamejo. Korporacije ravno tega nimajo. V Sloveniji, kjer imamo težave z izpostavljanjem osebnosti, še toliko manj. Ena redkih izjem je bil na primer Mirko Tuš v Skupini Tuš.

»Receptov na spletu je na tisoče. Predstavljajte si nekoga, ki ima deset ali dvajset evrov za sestavine, omejen čas in lačno družino, ki bi jo rad presenetil. Izbral bo recept nekoga, ki mu zaupa. Če izbere mene, moram zaupanje upravičiti.«

»Človekova osebnost je njegova edina prednost pred vsem drugim. Je edina stvar, ki je korporativni mediji nimajo. Z bratom se zavedava, da ne moreš biti vsem všeč. Na portalu loviva ravnotežje med tem, da se poskušava čim manj izpostavljati, in med tem, da osebnega pečata ni premalo.«

Današnji čisto resen posel je torej nastal iz konjička.
Resen posel, ki ima več dimenzij. Če sem se v življenju česa naučil, sem se tega, da moram tržiti svoje kompetence. To je zbirka vseh veščin in znanj z radia, iz medijev, podjetij Mobitel in Telekom Slovenije, kuhanja in še od kod. Vse to lahko kombiniraš in uporabiš kjerkoli. Pri kulinariki na primer sem moral biti svoj avtor, snemalec, montažer, tehnik, strokovnjak za družbena omrežja, spletne portale in marketing. Ob tem si nisem mogel privoščiti nobenih finačnih pričakovanj. Z bratom sva šele po dveh, treh letih pokrila svoje začetne stroške. Ves ta čas sva trdo in vztrajno delala.

»Ko vse svoje kompetence združimo in damo na mizo, pogosto ugotovimo, da znamo narediti marsikaj. Če smo v kakšni veščini res dobri, jo lahko tržimo posebej. Kar je krasno. Vsakdo mora namreč plačati položnice.«

Če bi bili v vlogi zaposlovalca, bi vas torej bistveno bolj zanimale sposobnosti in veščine kot šolska potrdila?
Iskreno povedano je šola samo prvo sito. Dobro jo je imeti, ampak sama po sebi ne pomeni veliko. Kar znaš, je tisto, kar šteje. Vsak bi se moral nekje na izobraževalni poti vprašati, od česa bo živel. Študij je načeloma super, ampak za marsikoga je lahko podaljševanje izgovor, ker preprosto ne ve, kaj bi sam s sabo. Veliko ustvarjalnih načinov obstaja, da človek odkrije svoje potenciale. Zanimivo je, kako multinacionalke iščejo mikro poslovne partnerje. Zanima jih, kaj si v življenju že počel, kako bi se lotil konkretnega izziva, kako učljiv in prilagodljiv si. Cena je zadnje, po čemer vprašajo. Predvsem jih zanima, kakšen človek si, kako deluješ in če se lahko nate zanesejo. Ker smo ljudje v takšnih verigah najšibkejši členi. In to je temelj dolgoročnega sodelovanja.
Glede na to, da so številni dijaki prav zdaj pred pomembno odločitvijo, bi jim svetovali, naj naberejo več veščin in manj nazivov?
Nazivi naj bodo predvsem posledica dosežkov, ne toliko akademskih prelomnic. Če ste na primer direktor medijske hiše, se predstavite kot nekdo, ki vodi hišo, ki je že trideset let najboljša v regiji in takšna ostaja tudi pod našim vodstvom. To bi bil dober uvodni napis. Ne napišite, da ste doktor znanosti. Kaj to sploh pove, če niste ravno zdravnik? V resničnem življenju je dobro izpostaviti nekaj, kar znamo narediti. Čas naših sogovornikov je omejen in pogovarjali se bodo s tistim, ki mu zaupajo. Če imam magisterij, sem morda le teoretično dobro podkovan. Naziv je dober začetek, ampak samo začetek.
Družabna omrežja so porodila celo vrsto novih poklicev. Danes se veliko ljudi okliče za FB-svetovalce, strokovnjake digitalnega marketinga in podobno. Kaj lahko od njih pričakujemo?
Prvo vprašanje je, kaj sploh počnemo na FB. Večinoma zapravljamo čas in razdajmo svoje osebne podatke nekomu, ki jih potem trži za oglaševanje. Javno razkrivamo osebne stvari, ki jih pred dvajsetimi leti nikakor ne bi. V vsakem primeru upravljamo svojo osebno blagovno znamko, česar nas na nobeni ravni šolanja ne učijo. Ne zavedamo se, da je naša javna podoba naša največja dragocenost. In prav na FB, kjer večino odnosov ustvarimo digitalno, jo najbolj intenzivno oblikujemo. Če bomo čez nekaj let hoteli postati politik ali ravnatelj, je že danes pomembno, kaj izjavljamo na družabnih omrežjih. Brez resnega finančnega vložka in cele ekipe nam na tej ravni profila ne bo urejal nihče. Večina teh strokovnjakov predvsem svetuje o izvedbenih možnostih, širjenju dosega in nas morda obvaruje kakšnih očitnih napak. Vsebinski proces pa se začne že veliko prej. Vsak mora biti sam sebi svoj PR-ovec oziroma predstavnik za stike z javnostmi. Vedeti mora, kaj želi. Še posebej, če razmišlja o najemu svetovalca. V tem primeru so družbena omrežja že resno orodje in ne več šala.

»Na spletu se moramo vprašati, kakšno identiteto bomo gradili, na katerih področjih smo močni in kje šibki, kaj hočemo doseči in kam priti. Dokler tega ne vemo, je najbolje objavljati čim manj ali le stvari, ki bi jih povedali vsakomur na ulici. Če z nekonsistentnim in banalnim zbujanjem pozornosti le zbiramo všečke, je to največja neumnost. Ljudje si to zapomnijo, svetovni splet še bolj.«

Intervju v celoti lahko preberete v Novem tedniku 21. februarja 2019.

narocite-nt