Z dvignjenim palcem po Balkanu

15:22

Nekoč so bile vrste avtoštoparjev ob cestah običajen pojav. Za premagovanje krajših ali daljših poti je bil to med mladimi priljubljen najcenejši način potovanja. Štoparski bonton je določal: tisti, ki je prišel zadnji, se je postavil na rep kolone mladih, ki so z dvignjenim palcem in mnogi tudi z izpisanim želenim ciljem na listu papirja čakali na usmiljenega voznika. Teh ni bilo tako malo, na daljše poti so radi ustavljali vozniki kamionov, ki so tako dobili družbo za pogovor. V zadnjih letih je ta pojav skoraj izginil z naših cest, zato je bila zamisel Nika Skerbiša in Dominika Polanca, da se med počitnicami z dvignjenim palcem odpravita proti Grčiji in po možnosti še naprej do Carigrada in Črnega morja, precej neobičajna. A dokazala sta, da so ljudje še vedno pripravljeni ustaviti in sta zato svoje cilje povsem uresničila.
V dobrih 14 dneh sta prepotovala več kot 2.550 km. Pot ju je vodila čez Hrvaško do Neuma v BiH in nato do Črne gore, čez Albanijo do Grčija in v Turčijo. Ko v teh dneh prijateljem in znancem pripovedujeta o vseh dogodivščinah, jima mnogi zavidajo in si želijo izpeljati kaj podobnega, a jih je strah. Drugi so se že ponudili, da bi se jima prihodnje leto pridružili. Morda bi celo izvedli tekmovanje, kateri par bi prvi dosegel cilj.
Odličen začetek
Celjan Nik in Laščan Dominik sta se spoznala pri enem izmed projektov, kjer je prvi sodeloval kot fotograf in drugi kot snemalec. Ker imata podobne cilje in želje, sta se hitro spoprijateljila. Prostočasni dejavnosti jima zapolnjujeta vse več časa in sta postali tudi del njunih poklicnih ciljev. Nik je končal prvi letnik študija menedžmenta v Kopru, Dominik bo jeseni začel študirati ekonomijo. Počitnice so bile priložnost, da preizkusita nekaj novega, adrenalinskega.
Nik se spominja, da je že pred leti sanjal, da bi tudi sam šel z avtoštopom na pot, ko je kje ob cesti videl štoparja. »Na Instagramu sem objavil, če bi šel kdo z menoj in Dominik je bil takoj za. »Nisva veliko načrtovala, zadala sva si tri cilje: da prideva do Grčije, Carigrada ali Črnega morja.«
Z geslom, da bosta zadovoljna z vsakim prevozom, pa četudi ju bo cilju približal le za dva kilometra, sta se postavila ob cesto za mostom čez Savinjo proti Laškemu. Še preden je Dominik uspel posneti nekaj fotografij, kako čakata, sta že dobila prvi prevoz. »Bil je sicer samo do Laškega, a nisva mogla verjeti, da nama je nekdo ustavil že po nekaj sekundah. Podobno hitro sva prevoz dobila le še v Carigradu, ko sva želela do Črnega morja.« Najdlje sta čakala v Ljubljani, ko sta se vračala in sta šele po petih urah našla prevoz s postajališča na Barju proti Štajerski. Bila sta kar malo obupana in prijatelji ter celo taki, ki jih nista poznala, so se jima ponudili, da pridejo ponju. Svoje prigode sta namreč dnevno delila na Facebooku in Instagramu, kjer so ju spremljali mnogi. Vmes sta se celo javila v program Radia Veseljak. A tik pred ciljem nista želela odnehati in sta vztrajala pri štopanju tudi pri vračanju domov, potem ko sta del poti od Carigrada do Benetk preletela z letalom.
Na pivo in za volan
Kaj jima bo posebej ostalo v spominu? Pravita, da ju je navdušilo že samo potovanje, ki je bilo povsem drugačno. Vmes sta spoznala veliko ljudi in začutila njihov način življenja. Ob tem ni manjkalo niti zanimivih prigod. Marsikje sta bila presenečena nad gostoljubnostjo in odprtostjo ljudi. »V Albaniji je bilo najlažje dobiti prevoz,« se spominja Dominik. »Bila sva presenečena, saj sva imela drugačne predstave o ljudeh. V Grčiji je bilo povsem drugače, sploh naju niso hoteli videti, ko sva stala ob cesti. Tam sva naredila le po 70 km na dan namesto načrtovanih 200,« se spominja Dominik. Kako sta se sporazumevala? Nik zna hrvaško, sicer pa je ponavadi šlo z angleščino ali pa s pomočjo rok. Gostoljubnosti ljudi ni manjkalo. »V Albaniji so vsi kadili v avtu in nama je vsak ponudil cigareto. Ker je bilo toplo, so bila na srečo vsa okna avtov odprta,« se spominja Nik, ki pravi, da jima je v spominu ostal prevoz s štiričlansko družino, kjer sta otroka kar stala zadaj med sedežema in o kakšnih otroških sedežih ni bilo ne duha ne sluha. Ali pa prevoz z voznikom v Črni gori, ki ju je po malo daljši vožnji povabil na pivo. »Ker je bi utrujen, je vprašal, če ima kdo od naju izpit in je nato Nik vozil po Črni gori po vseh tistih grozljivih cestah,« se v smehu spominja Dominik.
Strah med vožnjo
Včasih ju je bilo tudi malo strah, saj so nekateri vozili kot norci. »V Črni gori je že sicer zmeda na cesti, v Albaniji pa je voznik ves čas je prehiteval v škarje. Vmes ga je celo ustavila policija in ga kaznovala, a to ga ni umirilo. V Turčiji sva dobila prevoz z malim avtobusom, s katerim se je voznik z družino vračal s plaže. Vozil je tako noro, da smo se v nekem trenutku peljali vštric še s tremi vozili,« se danes smejita sogovornika, ki ju je med takšno vožnjo gotovo oblival hladen znoj
Spala sta v šotoru, ki sta ga imela s seboj, si vmes kaj skuhala, kosilo pa poiskala v gostilnah. Da sta se spočila in si oprala perilo, sta občasno poiskala tudi kakšno prenočišče za mlade. Računala sta, da bosta za sprotne izdatke porabila po deset evrov na osebo na dan, a se je izšlo še bolj ugodno, približno 250 evrov je odštel vsak z letalskim prevozom vred. Nekaj več ju je stal le Carigrad, saj sta tam ostala dlje časa in si ga ogledala kot prava turista, za kar drugje ni bilo veliko časa niti možnosti ob težkih nahrbtnikih, ki sta ju tovorila s seboj.

TC, foto: osebni arhiv

Več v tiskani izdaji NT

Avtostop (1 of 50)Avtostop (35 of 50) Avtostop (37 of 50)Avtostop (19 of 50)

Deli