Z ‘motorko’ do jaslic v naravni velikosti

10:50

»Srečen sem, ker imam ženo, ki me podpira. Če ne bi bilo nje, bi že pred tednom ali dvema žago vrgel v kot,« nam napol v šali in napol zares že ob stisku rok pove Lojz, kot mu pravijo prijatelji. Pred njegovo domačo hišo sta iz napol dograjenega hlevčka kukala voliček in osliček. Iz garaže so v nas dostojanstveno zrli trije kralji. Lesene skulpture v naravni velikosti bodo v Rogatcu vse do svečnice na poseben način odkrivale božično skrivnost.
SAŠKA T. OCVIRK
Z lesom se je spoprijateljil že kot otrok. Pri trinajstih ali štirinajstih letih je izdelal malo stiskalnico za grozdje, potem jarem za živino. Ko je sredi dvajsetih let dobil svojo prvo motorno žago, je odkril, da se v lesu skrivajo zgodbe. Ugotovil je, da je eden tistih redkih pripovedovalcev, ki jih znajo slišati tudi v brezobličnih hlodih. »Letos je neurje podrlo precej drevja. Ljudje so mi ponujali lipo, ker je preprosto niso hoteli skuriti. Hoteli so, da mogočna drevesa na nek poseben način živijo naprej. Sicer pa zelo rad delam iz hrasta. Za skulpture na prostem sta primerna tudi jesen ali češnja,« razloži umetnik, ki je po poklicu ključavničar, zaposlen kot inštalater. Njegova najljubša družba v prostem času je motorna žaga. »Upam, da mi sosedje ne zamerijo preveč. V prostem času nekateri berejo, drugi gledajo televizijo, jaz pa žagam. Ne za drva. Zato, da ustvarim nekaj lepega.«
Vsak mora nekaj poiskati v sebi
Ko ga posrka ustvarjalna mrzlica, pozabi na čas, lakoto in mraz. »Velikokrat mi žena kar v delavnici postreže s kosilom. Ko sem povsem prekrit z žagovino, za mizo v kuhinjo res ne morem,« se nasmeje. A njegova soproga se nad tem ne pritožuje. »Za mano pospravlja, čisti in s premazi barva kipe. »Za to so primerni samo naravni premazi – laneno olje in firnež. Zgolj toliko, da pridejo do izraza lesne rasti. Če bi kipe prebarvali z barvo, bi ubili vso lepoto lesa. Potem bi bilo čisto vseeno, če bi jih izdelali iz mavca.« Sogovornik ne skriva, da les preprosto obožuje. Četudi je včasih neubogljiv in naporen. A ko se oblaki lesnega prahu poležejo, se izpod žaginega meča, dleta ali brusilnika pokažejo presenetljive podobe. Alojz jih že dolgo pred tem vidi nekje v sebi. Da bi na poti do končnega izdelka kaj risal, meril ali drugače načrtoval, se mu zdi povsem nesmiselno. »Sem samouk. Tako kot večina mojih prijateljev, umetnikov z ›motorkami‹, s katerimi se družim v različnih društvih. K ustvarjanju me žene nekaj, kar nosim v duši. Težko rečem, kaj bi iz tega nastalo, če bi se temu posvetil profesionalno. Mislim, da se tega ne moreš naučiti. To v sebi imaš ali nimaš.«
Pri tabli Rogatec desno
Zamisel o jaslicah v naravni velikosti se je porodila na eni od kiparskih kolonij, kjer je bila rdeča nit ustvarjanja ravno božična zgodba. »Tam sem izdelal Marijo. Iz prej omenjene podrte lipe so nastali trije kralji. Tudi sveti Jožef je že končan,« pripoveduje Alojz, ki se temu posveča že od začetka oktobra. V teh dneh je kratko dnevno svetlobo izkoristil za gradnjo hlevčka, zvečer se je pred mrazom umaknil v delavnico. Večer pred našim obiskom se je iz kosa lesa dvignil angel. Ovčke so že skoraj oživele in tudi Jezušček je že ležal v jaslicah. Vse malenkosti do končne podobe vseeno zahtevajo še veliko časa in potrpljenja. »V soboto, 21. decembra, so jaslice pred našo hišo odprle svoja vrata. Kdor bo pri tabli Rogatec v teh dneh zavil k prvi hiši na desno, si bo lahko ogledal nekaj lepega in morda v dobri družbi  spil čaj ali kozarček kuhančka,« pravi gostitelj. V hlevček pred njegovo hišo je vloženega toliko truda in ljubezni, da ga je vredno oditi pogledat. »Najraje bi imel jaslice postavljene kar celo leto,« se nasmeje. Vsekakor je vabil, kje vse bi jih lahko postavil prihodnje leto, že zdaj cela vrsta.
Foto: SHERPA

»Včasih kaj izdelam tudi iz kovine ali kamna. Ampak les je preprosto čudovit. Včasih se tako zamaknem v delo, da pozabim na vse okrog sebe. Takrat moja duša spregovori skozi les.«