Zaradi njihovih podoknic jokalo celotno osebje porodnišnice

15:29

Kdo je bil glavni krivec, da je pred štiridesetimi leti nastala vokalna zasedba Celjski oktet, ki je toliko let obdržala pevce in kakovost? »Morda sta vsega kriva Franjo Bobinac in Tolja Orač, ki sta še kot študenta dobila idejo, da bosta poiskala nekdanje sopevce iz celjskega gimnazijskega pevskega zbora, ki so se po končani gimnaziji raztepli vsepovsod. Zbrala sta dvanajst somišljenikov, ki so iskali nekaj novega, predvsem zaradi zabave in druženja. Prvič smo se sestali 14. septembra 1979 v gostišču Ribič v Celju,« so zapisali člani v koncertnem listu ob svoji dvajsetletnici. Štirideset let kasneje res skupina ni več v prvotni zasedbi, a še vedno ji poleg prijateljskega druženja poglavitno vodilo predstavlja kakovostna izvedba pevske dediščine.

Celjski oktet na vaji 2019
Celjski oktet na letošnji vaji (Foto: arhiv Celjskega okteta)

Prvotno so se fantje imenovali Vokalna skupina Terca. Prvih nekaj let je vodenje skupine slonelo na ramenih Franja Bobinca, z nasveti je skupini pomagal tudi Edi Goršič. Franjo Bobinac ima na trinajst let prepevanja v skupini zelo lepe spomine. »Bili smo zelo dobri prijatelji, ki smo v petju neizmerno uživali. Ne samo da smo koncertirali, ampak smo veliko tudi potovali. Tudi nekaj zgoščenk smo posneli. Vsako leto smo najmanj enkrat pripravili tudi druženje z družinami. Se mi zdi, da smo se jim na ta način skušali odkupiti za vse trenutke, ko nas ni bilo doma.«

Od Terce do okteta

Vsako leto so imeli po nekaj nastopov. Prvi samostojni celovečerni koncert so imeli 2. oktobra 1981 v Narodnem domu. Decembra 1983 so se končno organizirali v društvo. Na občnem zboru 12. marca 1988 se je Vokalna skupina Terca preimenovala v Celjski oktet. Njihov tretji celovečerni koncert je spomladi 1988 popestrila gimnazijka Andreja Zakonjšek in s svojim čudovitim glasom navdušila ponovno polno dvorano Narodnega doma. Na svoj prvi nastop in kasnejše redno sodelovanje ima Andreja Zakonjšek Krt same lepe spomine. »Pred prvim nastopom fantov nisem poznala, ker so bili precej starejši od mene, saj so bili generacija mojega brata. Zelo hitro so se med nami spletle prijateljske vezi. Na fante iz okteta imam zelo veliko lepih spominov, ki niso vezani le na naše koncerte in gostovanja – med njimi je tudi nepozabno gostovanje v Parizu – ampak tudi na letne vikend priprave ob morju, kjer je nastalo neskončno število simpatičnih, prijetnih zgodb in doživljajev, polnih neizmernega veselja in radosti. Celjski oktet je v vseh teh letih pomemben in redno prisoten del pevske kulture v Celju, ki je veliko prispeval k razvoju in ohranjanju tako slovenske narodne kot tudi umetne pesmi.«

oktet
Mlade pevce je leta 1981 ob odprtju celjskega turističnega tedna v svoj objektiv ujel Milan Božič. (Foto: Zgodovinski arhiv Celje)

Učljivi in hudomušni učenci

V petnajsti sezoni, 1993/94, je umetniško vodstvo okteta prevzela mlada profesorica violine Alenka Firšt, ki ga je vodila polnih petnajst sezon. Z njenim prihodom se je začelo drugo obdobje okteta, več je bilo vaj, več nastopov, nekaj studijsko posnetih kaset in zgoščenk. »Na Celjski oktet me veže petnajst let intenzivnega druženja. To je bilo obdobje številnih vaj, koncertov, snemanj in gostovanj. Težili smo k iskreni interpretaciji, ohranjali slovensko pesem, a posegali tudi po svetovni literaturi. Pevci so bili izredno prizadevni in vodljivi, a tudi navihani in hudomušni. Učili smo se drug od drugega in se veselili skupnih uspehov.«

1999 oktet z Alenko
V letu 1999 je moške pevce vodila Alenka Firšt. (Foto: arhiv Celjskega okteta)

Na koncert z novim dekletom, a brez srajce

Veni Ferant je bil med prvimi pevci in na dolgoletno druženje ima zelo lepe spomine. Posebni so bili trenutki, povezani s podoknicami v porodnišnicah. »Nepozabni so bili trenutki, ko smo se zvečer postavili pod okno porodnišnice in s kolegi zapeli mladi mamici in novorojenčku. Takšnih lepih dogodkov se je kar nabralo. Pa petje na magistratu, ko smo vsakega od pevcev pospremili v zakonski stan. In po toliko letih se še vedno kdo spomni, kakšna zadrega je bila tik pred koncertom v Rogaški Slatini, ko sem kot pevec imel s sabo tudi svojo novo deklico, žal pa sem doma pozabil koncertno belo srajco in metuljčka. Metuljčka smo si izposodil od tamkajšnjega natakarja, težje pa je bilo s srajco. Ker sem imel oblečeno belo jopico z V-izrezom, sem jo enostavno obrnil, da je bil izrez zadaj. Prišil sem še metuljčka in upal, da bo dolga brada zakrila vso to nerodnost.«

BARBARA GRADIČ OSET

V štiridesetletni zgodovini se je zgodilo še marsikaj zanimivega, več v zadnji številki NOvega tednika!

banner-ntrc-martinovanje

Deli