Želel je igrati kot Louis Armstrong

Profesor trobente Januš Rasiewicz je letošnji dobitnik Savinove plakete za življenjsko delo – Zadnjih trideset let ostaja zvest Glasbeni šoli Žalec

Želeli so, da bi postal zdravnik, a je bil zaljubljen v glasbo. Najprej je igral klavir, kasneje je izbral trobento, nad katero se je navdušil predvsem po zaslugi slovitega ameriškega džezovskega glasbenika Louisa Armstronga, ko je kot prvi gost igral v ljubljanski Hali Tivoli. Rasiewicz je na svoji glasbeni poti jadral skozi različne zvrsti glasbe. Navduševal se je nad džezom, bil trobentar v sarajevskem orkestru in orkestru ljubljanske opere, vodil godbe in več let kot član narodnozabavnega ansambla zabaval občinstvo v Švici, Avstriji in Nemčiji. Zadnjih trideset let ostaja zvest pedagoškemu delu, ki mu je posvetil tudi nekaj prvih let svoje poklicne poti.

GŠ Žalec, Janus Raisiewicz Janus
Profesor trobente Januš Raisiewicz

Po mami je Slovenec, po očetu Poljak, ki ga je v tedanjo Jugoslavijo pripeljala druga svetovna vojna. Po njenem koncu je bil sprva rudniški zdravnik v Zabukovici, od leta 1957 pa je kot zdravnik služboval v Žalcu. Poročil se je z Žalčanko, si ustvaril družino in v Spodnji Savinjski dolini ostal vse do smrti. Vsi so pričakovali, da bo tudi njegov sin Januš Rasiewicz stopal po njegovih stopinjah, a se je ta odločil za drugo pot. Kot majhen deček je želel igrati violino, a so mu svetovali igranje klavirja. »To so bila zame mučna štiri leta. Doma ga nismo imeli, zato sem vadil pri stricu in teti. Vaje mi nikakor niso dišale. Še sreča, da sta imela mačka, s katerim sem se zelo rad igral med igranjem. Postavil sem ga na tipke, ga stisnil za rep, on pa je stekel. To mi je bilo strašno všeč,« se danes v smehu spominja Januš, za katerega je bilo nato prelomno leto 1963, ko je v Hali Tivoli nastopil Louis Armstrong. »Zelo všeč mi je bil džez. Nastop Armstronga v Ljubljani je v meni povzročil pravo eksplozijo. Zaradi njega se je za učenje trobente v glasbeni šoli odločilo vsaj deset fantov. Med njimi tudi jaz. Vztrajala sva le dva.« Prišla so leta, ko je Rasiewicz sledil vsem džezovskim dogodkom in novicam. Še posebej rad je poslušal radijsko oddajo Za ljubitelje džeza, ki jo je pripravljal Aleksander Skale.

GŠ Žalec, Janus Raisiewicz Janus
Vodil je različne pihalne orkestre – Godbo Liboje, Godbo Zabukovica, Pihalni orkester Mozirje in Godbo Emo Celje.

Že v času študija se je zaposlil v ljubljanski operi, kjer je kot trobentar igral v orkestru, in kasneje v Glasbeni šoli Kamnik, kjer se je srečal z vodenjem tamkajšnje mestne godbe in ostal njen kapelnik do jeseni 1977, ko je odšel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. V bosanski prestolnici je ostal tudi po vojaških obveznostih. Poročil se je z domačinko, ki jo je sicer spoznal že v času študija v Ljubljani, kot solo trobentar deloval v orkestru sarajevskega Narodnoga pozorišta in postal oče prvemu od dveh sinov. V Slovenijo se je vrnil leta 1979 in ponovno nastopil službo v kamniški glasbeni šoli, kjer je postal celo njen ravnatelj, a mu nemirni duh ni dal miru. Želel si je okusiti še drugačno življenje.

GŠ Žalec, Janus Raisiewicz Janus
Kot deček je najprej igral klavir, kasneje si je izbral trobento, nad katero se je navdušil predvsem po zaslugi slovitega ameriškega džezovskega glasbenika Louisa Armstronga, ko je kot prvi gost igral v ljubljanski Hali Tivoli.

Navdušil se je nad »oberkrainer« glasbo. Z narodnozabavnim ansamblom, ki se je najprej imenoval Planica kvintet in nato zaradi nemško govorečega trga Untersteiermark quintett, je leta 1983 odšel najprej na Norveško, potem v Nemčijo in od tam v Švico. »Tam smo lahko skupaj igrali največ devet mesecev, nato smo morali za tri mesece zapustiti državo. V tem času smo igrali v Avstriji in Nemčiji.« Po štirih letih nastopanja po Evropi se je leta 1987 vrnil v Slovenijo, a je bil prepričan, da se bo v tujino še vrnil. Načrte mu je med drugim prekrižal tedanji ravnatelj žalske glasbene šole. »Kar na dom me je prišel vprašat, če bi v žalski glasbeni šoli poučeval trobento. Prepričal me je.«

VEČ V AKTUALNI ŠTEVILKI NOVEGA TEDNIKA.

ŠO, foto: SHERPA

 

Deli