Zeleni biser sredi Dunaja

Vabimo vas na sproščujoč ogled, v katerem si boste spočili oči in duha ter obenem izvedeli tudi kaj novega

12:35

Tisto petkovo dopoldne, ko sem se odpravila na obisk tega romantičnega vrtnega raja, se ni začelo prav romantično. Že ob izstopu s podzemnega vlaka se je nad mestnim predelom Donaustadt razbesnelo silno neurje, zato sem na to, da je minilo najhujše, počakala kar na postaji. Ko je huda ura minila, sem potrebovala pičle tri minute hoje, da je mirna zelena oaza zamenjala siv beton velemesta in hrup podzemne železnice.

sdrZa vstop na območje šest hektarjev velikega šolskega vrta Kagran sem izbirala med vhodom ob Oranžeriji, tipično secesijsko stavbo iz leta 1912, v kateri zdaj domuje avstrijski hortikulturni muzej, in vhodom ob novi stavbi poklicne šole za hortikulturo in floristiko. Slednjega sem izbrala, ker je ob šoli tudi upravna stavba, kjer me je pričakala prijazna vodička po tem domiselno oblikovanem in prostorsko dobro izkoriščenem parku. Čeprav si ga lahko brezplačno ogledate sami, vam vsekakor priporočam, da se dogovorite za vodenje. Tako boste iz prve roke spoznali zgodovino in razvoj tega zelenega bisera, izvedeli zanimive zgodbe o razlogih za nastanek posameznih tematskih vrtov in razširili tudi svoje poznavanje vzgoje sadik.

Del šolskega vrta je namenjen dijakom poklicne šole, ki vzgaja prihodnje rodove vrtnarjev, krajinskih oblikovalcev, cvetličarjev in drugih »zelenih« poklicev. Tam pridobivajo praktična vrtnarska znanja in izkušnje. Kljub temu za skrb celotnega vrta šola ne bi mogla poskrbeti. Zato je zaposlenih približno štirideset vrtnarjev, ki skrbijo za ta zeleni biser. Med obhodom sva jih z vodičko ves čas srečevali. Povsem po avstrijsko je vsa ekipa delovala kot dobro namazan in utečen stroj, kjer vsak natančno ve, kaj počne in kako.

Med številnimi tematsko oblikovanimi vrtički sem se sprehodila po azijskem, grškem, poročnem, Monetovem, Shakespearjevem in Goethejevem vrtu, ogledala sem si srednjeveški zeliščni vrt in zeliščno spiralo, v čarovniškem vrtu sem izvedela veliko o strupenih rastlinah, občudovala sem vrtno hišico iz leta 1916 in paviljon iz leta 1873. Manjkala nista niti klasični zelenjavno-
cvetlični »gartlc« in panonski kmečki vrt, ki je precej podoben našim vrtovom. V palmovi hiši sem z odprtimi usti občudovala rastline, ki sodijo v tropski vrt, na štajerskem jagodnem vrtu pa sem okušala izjemno aromatičen rdeči ribez, vrtne jagode in ameriške borovnice. Vse sadeže, ki na tem vrtu rastejo, lahko namreč obiskovalci jedo, le s seboj jih ni dovoljeno odnesti.
Ob koncu sem si ogledala še Oranžerijo, tipično secesijsko zgradbo, kjer sta avstrijski vrtnarski muzej in sedež avstrijske vrtnarske družbe. Tam sem po natančni in potrpežljivi razlagi izvedela veliko o zgodovini in razvoju avstrijske hortikulture. Čeprav obhod šestih hektarjev površin v dokaj kratkem času ni bil ravno mačji kašelj, priznam, da me je vrt povsem prevzel. Ko bom naslednjič spet pohajala po avstrijski prestolnici in si zaželela miru ter pobega od ponorelega mestnega vrveža, bom zatočišče zagotovo poiskala v Šolskem vrtu Kagran.

MARJETKA R. LESJAK

V času mojega obiska si je vrt ogledovalo pet skupin otrok, ki obiskujejo vrtec. »Večina mestnih otrok pozna jagodo, a ne ve, kje zraste. Podobno je z drugimi vrstami sadja in zelenjave. Zato jim ob ogledu krajev, kjer rastejo, pripravimo predstavitev in pokušino teh vrtnih dobrot,« je pojasnila moja vodička.

narocite-nt

Deli