Zemlja pri njih ne počiva niti 24 ur

13:28

»Sadike solate, ki sem jih spomladi kupila pri vas, so zrasle v ogromne glave,« so se glasile besede ene od strank, ki je v petek dopoldne obiskala stojnico kmetije Imperl na velenjski tržnici. Spet druga gospa je povpraševala po drobnjaku, da ga bo shranila v skrinjo, da bo lahko z njim okus jedem izboljšala tudi pozimi. Stojnica se je nasploh šibila pod težo pridelkov, ki so bili prejšnji dan še na polju na obrobju Šoštanja. Tam kmetujeta Tomaž in Urška Imperl, ki sama pridelujeta vse od sadik naprej, pri čemer izkoristita vsak prost košček zemlje. »Večkrat se šaliva, da zemlja pri nas ne počiva niti 24 ur. Zakaj bi počivala, če lahko tam zasadiva nekaj novega,« pravita.

Tomaž Imperl je v osmem razredu osnovne šole dobil svoj prvi majhen rastlinjak, njegova ljubezen do narave je botrovala tudi vpisu v srednjo vrtnarsko šolo. Ko je spoznal ženo Urško, sta začela sanjati o tem, da bi nekoč živela le od zemlje. Začela sta z majhnim rastlinjakom in eno majhno njivo, kar je skupaj zneslo približno 20 arov pridelovalnih površin. Najprej sta pridelke enkrat tedensko prodajala na kmečki tržnici, Tomaž je bil še zaposlen. Ko je Urška zanosila, sta ugotovila, da je težko sedeti na dveh stolih. Zato je Tomaž dal odpoved in se začel resneje posvečati kmetovanju. Na tržnici sta začela prodajati vsak dan, posledično sta večala tudi obseg obdelovalne zemlje.

DL3U7031
To, kar počneta starša Urška in Tomaž Imperl, zanima tudi sina Aneja in hčer Niko. Oba otroka pomagata saditi, nabirati in pospravljati pridelke, njuna pomoč je dobrodošla tudi na tržnici.

Če je Tomaž že od malih nog zapisan zemlji, je imela Urška najprej drugačne načrte. »Po izobrazbi sem ekonomski tehnik in nikoli si nisem mislila, da se bom kdaj ukvarjala s kmetovanjem. Zdaj si ne predstavljam, da bi morala početi karkoli drugega. Z možem sva se našla v tem, tudi otroka uživata,« je povedala. Danes kmetija Imperl obsega približno tri hektarje pridelovalnih površin, od tega večina zelenjave raste na prostem, približno pol hektarja površin je pokritih.

Od njive do tržnice

Pri delu se prepletata in dopolnjujeta drug drugega. Tomaž več časa preživi na tržnici. Urška zjutraj pospremi otroka v šolo, nato se odpravi v rastlinjake, kjer zalije plodovke, pripravlja sadike, postreže strankam, ki pridejo na dom. Ko se člani družine vrnejo domov, v domači kuhinji že diši po kosilu. Ko spijeta kavico, se Tomaž in Urška odpravita na njive, kjer ju čakajo okopavanje, nabiranje in druga opravila.

DL3U6971
»Pri pridelavi zelenjave sodelujeva z naravo. Zelenjavo, ki jo pridelujeva, jesta tudi najina otroka. Dobro je, če veš, kaj ješ. Tudi stranka se ne bo vrnila, če ne bo zadovoljna,« je dejala Urša Imperl.

Delo je seveda odvisno tudi od letnega časa. Pomlad je čas za sajenje na njive in za prodajo pridelkov. Čez leto je treba pleti in skrbeti za rastline. Glede na to, da je pod streho manjši delež pridelovalnih površin, so člani družine precej odvisni od vremena. Rastline potrebujejo dež, a preobilni nalivi lahko zaustavijo rast, hkrati hitro pokvarijo načrte o tem, kaj vse bi bilo treba postoriti na prostem. Ko se pripravlja neurje, Imperlovi gledajo v nebo in upajo, da ne bo hujšega. »Lani nam je toča trikrat oklestila pridelek, letos imamo srečo, saj je še ni bilo,« je dejal Tomaž.

V salame le domač česen

Večino opravil Urška in Tomaž naredita s pomočjo svojih rok, le zemljo med vrstami prekopljeta s strojem. Strojno sejeta samo krompir, ostalo zelenjavo ročno. Pri večjih opravilih jima pomagajo prijatelji, Tomaževi starši, tudi otroka Nika in Anej sta dobrodošla pomoč. Pridelkov nikoli ne seštevata, saj jih pobirata vsak dan in jih tudi sproti prodajata.

V Šaleški dolini sta med večjimi pridelovalci česna. Spomladi ga posadita približno sto kilogramov in pozimi petdeset kilogramov. Zanimanje zanj je ogromno. Nanj še posebej prisegajo okoliški kmetje, ki izdelujejo svoje salame in zanje uporabljajo le domač česen. Ker je bila lani letina nekoliko slabša, belih čebulic ni bilo dovolj za vse. Letos bo bolje, saj je česen, ki ga sadita v peščeno in odcedno prst, dobro uspel.

DL3U7049
Tomaž je obiskoval srednjo vrtnarsko šolo, smer cvetličar. Svoje znanje s pridom uporabi, ko zloži zelenjavo na stojnico. Ob pogledu na pisano zelenjavo se marsikateri mimoidoči spomni, kaj še potrebuje za pripravo kosila.

Ogromno prostora na pridelovalnih površinah namenjata čiliju. Tega sta pridelovala že Tomaževa starša, isto vrsto te pekoče zelenjave Imperlovi gojijo tudi zdaj. V naši kulinariki je zanimanje zanjo vedno večje, opažata in dodajata, da je čili nekakšna modna muha. Ljubiteljem pekočih okusov ponujata svežega, mnogo ga predelata v pekoče omake.

Priprava vložnin je nočna služba

Nasploh sta kmalu ugotovila, da lahko zelenjavo, ki je ne prodata, predelata, zato sta registrirala predelavo zelenjave. »Srce bi naju bolelo, če bi morala pridelek zavreči,« sta poudarila. Sočen paradižnik konča v paradižnikovi omaki, kumare vložita, jušna zelenjava se znajde v domači vegeti, sadje vkuhata v marmelade ali sirupe. Lani sta zasadila nasad malin in robid, ki bodo letos že romale v steklene kozarčke.

Pri pripravi nekaterih shrankov se strogo držita preverjenih receptov, spet drugič se ravnata po svojem okusu. Domače dobrote ustvarjata v posebnih prostorih, kjer pozimi kisata zelje in repo. Ker dneve preživljata na tržnici in njivi, je priprava vložnin pravzaprav nočna izmena njunega dela.

DL3U7063
Urška Imperl dokazuje, da se da vrtnariti tudi z dolgimi nohti. Je pa res, da so rokavice njene stalne spremljevalke.

Dobrote v vsak konec Slovenije

DL3U6969
Kmetija Imperl ponudbo vložnin dvakrat na leto predstavi na dvorcu Gutenbüchel, njeni izdelki so na voljo tudi v Domači štacuni v Celju, v Trgovin´ci v Žalcu, Rifuzlu v Ljubljani in še kje.

Svojo ponudbo predstavljata različnim lokalnim trgovinicam, tudi takšnim, ki se zavzemajo za to, da bi bilo v domovih čim manj plastične embalaže. Vesela sta, da so njuni izdelki že na prodaj v Celju, Žalcu, Mariboru in Ljubljani. Svoje dobrote želita ponuditi še v drugih delih države.

Ko se s svojimi kozarčki predstavljata na posebnih dogodkih, kot je na primer velikonočni ali adventni sejem na dvorcu Gutenbüchel, enotno embalažo domiselno okrasita. Marsikdo namreč njune izdelke podari naprej, nasploh ljudje kupujemo z očmi, opaža Urška Imperl.

Na tržnici sta na steno stojnice namesto klasičnih polic namestila lesene zabojčke, ki imajo prav tako pridih domačnosti. Posebno vzdušje tam z lučkami ustvarjata med božično-novoletnimi prazniki. »Če smo že na delu, je prav, da se imamo lepo, tudi stranke to takoj opazijo,« je povedala sogovornica.

TINA STRMČNIK
Foto: GrupA

Več v tiskani izdaji Novega tednika!

DL3U7101
Anej, ki razmišlja, da bi se po osnovni šoli morda vpisal v vrtnarsko šolo, najraje nabira paradižnik in buče, najmanj mu diši obiranje fižola. Pomaga tudi čistiti potke in nasade v rastlinjakih. Tudi Nika uživa v rastlinjakih, kjer si za malico najraje privošči papriko.

»Predstavitev v Gutenbüchlu je zelo dobrodošla. Obiščejo ga ljudje iz vse Slovenije, ki nas sprašujejo, če lahko tudi v bližini svojega doma kupijo naše izdelke.«

»Ko pozno v noč vlagava sadje ali zelenjavo, se včasih šaliva, da bi bilo bolje, da sploh ne bi šla spat, ampak bi odšla kar naprej na tržnico. Noč ima svojo moč, si rečeva in zavihava rokave.«

»Domače je le domače. Država bi morala pridelovalce podpirati. A se mi ob vseh omejevanjih včasih zdi, da je bolj naklonjena uvozu iz tujine kot samooskrbi. To je res škoda.«

banner-ntrc-martinovanje