Zima: od strahu k veselju (1. del)

10:18

Medtem ko letos prava zima spet zamuja, se bomo preselili v zgodovino in bomo v nadaljevanjih pogledali, kakšne so bile njene podobe nekoč, predvsem pa, kako se je podoba zime ob prehodu iz 19. stoletja v prvo polovico 20. stoletja spreminjala.

Po uspešni postavitvi v prostorih Zgodovinskega arhiva Celje, kjer je bila razstava Zima: od strahu k veselju prvič predstavljena ob koncu leta 2010, je v naslednjih letih gostovala še na Ptuju, v Sarajevu, Zagrebu in Štrigovi. Razstava se je zaradi zanimanja, ki ga vzbuja izvirna interpretativna zamisel, sredi lanske zime še v prilagojeni obliki »preselila« na portal Kamra in z začetkom koledarske zime še v obliki podlistka v časopis Novi tednik z željo, da bosta njena sporočilnost in doseg večja.

Različno doživljanje zime

Spletna razstava pred obiskovalca postavlja raznolike in kontroverzne podobe zime. Predstavi tisto zoprno in ono drugo, radostno plat. Je bila zima pri ljudeh v preteklosti osovražena, so jo imeli radi? Kakor kdo in kakor kdaj. Izvirno sporočilo razstave hkrati začetno vprašanje še poglablja – pokazati želi tudi na spreminjajočo podobo o zimi.

V družbi na Slovenskem so se namreč na prehodu iz 19. v 20. stoletje začeli spreminjati vzorci sprejemanja, doživljanja in tudi interpretiranja zime. Ljudje so se z zimo začeli precej bolj zbliževati kot prej, niso se je več tako bali, se pred njo zgolj varovali, skrivali, ampak so jo začeli vedno bolj tudi občudovati in se je veseliti. Prostega časa vedno pogosteje niso preživljali le v ogretih prostorih, ampak so odhajali ven. Zima se skozi historične raziskave v dolgem loku še zdaleč ne kaže več kot del nekih statičnih tradicionalnih kulturnih vzorcev, ampak se odraža tudi kot proces njihovega spreminjanja.

Mraz ni bil več strašen

Prevrednotenje zime je prinesel nov z romantiko in avanturizmom prežet pogled nanjo, v praksi pa spremembo še najbolj izrazito pokaže uvajanje novih zimskih športov od druge polovice 19. stoletja. Sankanje, drsanje in smučanje so prinesli v vsakdan meščanov povsem nov tip življenjskega sloga. Razvil se je nov tip družabnosti, ki ni bil več tako enopomensko vezan na sezono zaprtega prostora. Zima je vedno veljala za sezono gledališč, plesov, vsakdanjih posedanj v imenitnih kavarnah, gostilnah, po drugi strani pa tudi v raznih cenenih »pajzlih« in zakajenih beznicah. Del moderne meščanske kulture se je medtem povsem spremenil. Ljudi mraz ni več zgolj strašil, ampak so v njem začeli tudi uživati. Še dolgo v noč so na razsvetljenih drsališčih prebijali čas na prostem in se zabavali ob priložnostnem igranju raznih glasbenih kapel ali se razvedrili le z glasbo iz »umetne zvočne aparature«. Na mrazu so oviti v modne »cape« in pokrivala razposajeno drsali, se družili ob baraki, kjer so stregli raznoliko pijačo, in se morda spoznavali tudi do te mere, da se je na drsalkah rodila tudi kakšna nova ljubezen.

Mlajša športna izuma sankanje in smučanje sta to novo radostno podobo zime le še bolj poglobila. Novi zimski športi so pripeljali zimo celo tako daleč, da so je ob novih pogledih na telo, naravo in na vzgojo, ki so idejno koreninili v razsvetljenski miselnosti, začeli opazovati celo povsem diametralno nasprotno.

Vse več na prostem

Zima, ki je bila prej razumljena kot eno samo zoprno čakanje na pomlad, je postala čas, ki bi ga bilo škoda zabiti med štirimi stenami. Človek je vedno bolj silil na prosto. Zima nikakor ni bila več razumljena zgolj kot prinašalka prehladov, bolezni, v literarnih prispodobah celo kot sinonim smrti, ampak je postala pravo nasprotje vsega tega – zimo so ljudje začeli gledati celo kot zdravnico. Strukturne spremembe v doživljanju zime se seveda niso zgodile čez noč in kot lahko opazujemo še danes, nikakor niso šle v skrajnost, da bi prav vsi pod milim zimskim nebom ta letni čas vzljubili. Mnogi ga še vedno sovražijo, a občasno se jim v isti sapi ta zimski svet v izbranih podobah zagotovo kdaj zazdi vsaj malo romantičen, idiličen. Tudi te podobe so brez dvoma rezultat časa na prelomu v 20. stoletje, ko vizualne impresije zimskega sveta – posebej po zaslugi vedno bolj razširjene fotografije – z voščilnic in iz časopisnih prilog preplavijo ta naš svet na sončni strani (zasneženih) Alp in prinesejo novo estetsko odkritje zime. Glasovi, da je zima krasna in čarobna, so vse pogostejši in glasnejši. Redki posamezniki, ki so se s temi podobami prvi zbližali in jih ustvarjali, so sicer v začetku še vedno veljali za bolne ekscentrike, a pri zapečkarjih so kmalu dobili vsaj občudovalce, če že ne posnemovalcev.

Dr. BORUT BATAGELJ,
Zgodovinski arhiv Celje

narocite-nt