Zima: od strahu k veselju (10. del)

13:15

Sankanje – »šc« izza ovinka

23346_sankanje_vesel_300f3056c0fe20aabf01bad012be2b27
Sanke so eden od zanimivih rekvizitov, ki je prešel preobrazbo od praktičnega prevoznega predmeta ljudske kulture do razvedrilnega in športnega pripomoček. V začetku 20. stoletja je sankanje postalo zelo priljubljeno razvedrilo meščanstva in je bilo zelo kratek čas zagotovo na prvem mestu med zimskimi športi.
Glavni problem sankanja kot nekoč razširjenega razvedrila odraslih je bilo njegovo stalno omejevanje. Težave so bile s prostorom njegovega izvajanja. Nekaj nezgod je omejevanju le še prililo olja na ogenj. V naših mestih so prepovedovali sankanje praktično povsod, le tam ne, kjer je bil prostor namenjen posebej tej dejavnosti.

23341_plezuh_303201ebc6a4512739232e9bcd284109
Sankanje je zaradi takšnih določil posledično postalo bolj kot ne le še otroško vreščanje ob spuščanju po bližnji domači klančini. Odrasli sankači so se nad stalnim omejevanjem seveda hudovali, posebej takrat ko za takšne prepovedi niso našli razumnega razloga. V začetku decembra 1921 so se bili tako na primer celjski sankači, ki so se zbrali na Jožefovem hribu, prisiljeni odpovedati svojemu razvedrilu: »… vsled protesta misjonarjev in menda raznih tercijalk pri okr. glavarstvu v Celju se je ta dan nakrat pojavila policija in – dasi nerada – vsled ukaza zabranila veselje sportnikom. Na vprašanje, kje je dovoljeno sankanje, je stražnik izjavil, da nikjer v Celju in okolici. Začudeno so se sportniki ozrli na vesele okoliške griče, ki jih menda hočejo spremeniti v same misjonarske puščave. Kako pride prebivalstvo do tega, da se mu odvzame možnost za izvrševanje enega najbolj zdravih sportov? /…/ Nimamo nič proti temu, če se prepove sankanje po poteh, da bi bilo prepovedano tudi po travnikih, pa se nam zdi malo prebirokratično.«

23491_sankanje_katalog_075e7d44a286668bbe770109723380db
Zdi pa se, kot da v Celju sankanju niti v času njegovega največjega razcveta v prvem desetletju 20. stoletja ni bilo usojeno, da bi postalo paradni šport. Zelo ga je vzelo na piko posebej slovensko časopisje, saj so se ga posebej radi oprijemali celjski Nemci. Domovina ga leta 1907 opiše kot nadvse nadležen šport. Nemci naj bi po cesti z Miklavškega hriba vpeljali »za prebivalce tega kraja zelo neprijeten šport sankanja«. Zaradi »drajsanja« nemških »fatalinov« naj bi pot postala povsem gladka, kar je zelo motilo domačine, ki so v jutranjem mraku v mesto nosili mleko. Kot je pisal Narodni dnevnik januarja 1909, so bili prav sankači eni najbolj zagrizenih nemških nacionalistov, ki naj bi s svojimi sankaškimi izleti v okolici provocirali Slovence. Sankači – med njimi »celo ›fine‹ ženske in razni uradniki« – naj bi predrzno »tulili heil, nieder mit den Windischen, aufbiks slovenske svinje…,« a se jim menda nič ni zgodilo.
Nadaljevanje prihodnjič …

Dr. Borut Batagelj,
Zgodovinski arhiv Celje

banner-ntrc-martinovanje

Deli