Zima: od strahu k veselju (4. del)

12:13

Smrt pozimi – prispodoba in prizorišče

Kaj nahod in bolezen, zima je med ljudmi rada vzbudila še hujšo grozo. Zimo je v mnogih primerih mogoče zaznati celo kot prispodobo ali tesno spremljevalko smrti.

starka
»Temna starka zima« Vir: Dom in svet (1. 12. 1905, letnik 18, številka 12), str. 752

Turobno vzdušje, ki se ga človek v decembru trudi popestriti z lučkami in okrasjem, pozimi temačno zavlada v mestih, kjer sonce v kratkih dnevih le redko prebode oblake, če že tam ne kraljuje megla. Nič drugače in nič manj zamorjeno se v starejši literaturi ne slika podoba zime v naravi. Mrakobno podobo zimske človekove duše je še posebej rada zrcalila poezija. Zima se v različnih pesmih rada postavlja v podobo starke, ki grozi otrokom, da jih bo vzela, slika se kot črni vran, ki kliče po smrti, zimski sneg je prispodoba mrtvaškega prta …

A starka zima ni bila le metafora za smrt, dejansko je rada tudi pobirala človeška življenja. Že uvod v zimo se v izkušnjah ljudi kaže kot takšen, saj se v tem času rado zgodi, da ljudje zapustijo ta svet, njihovim bližnjim pa je prav v tem času najbolj v navadi, da obiskujejo grobove. Takšna mračna zima se dostikrat prav na dolgo zavleče oziroma kar »dolgo noruje«, kot se je slikovito izrazil Vodnik.

Zmrznil
Strani časopisov so nekoč pogosto polnile notice o pomrzlih posameznikih Vir: Kmetijske in rokodelske novice, 1893–1895


V preteklosti je – sodeč po poplavi različnih notic – očitno še bolj rada pobirala svoj davek. Glavni vzrok smrti je bil pogosto ta, da so ljudje na prostem zmrznili. Do tega so jih pripeljale najrazličnejše situacije, še največkrat pa je bila povod za trpek zaledenel konec pijanost. Posebej nevarno je bilo žganje – domači zvarki ali tisto zelo poceni industrijsko pridelano – saj je ljudi le za kratko poživilo in jim dalo občutek topline.
Stoletna pratika 19. stoletja iz leta 1901 pravi, da je sicer »žganje le v majhnih količinah zdravilno«, a že Vodnik je sto let prej zelo dobro razodel pravo resnico o žganju v zimskem pomrzlem svetu: »Shganiga vina na popotvanji nikar ne py: ono mrasi, inn na poti lohko smersnesh. Srovu vinu greje; shganu veselej pezhe inu sushy.«
Kratkih notic o nesrečnikih, ki so se prej preveč napili žganice, obležali in zmrznili, po naših listih res ni manjkalo.

Dr. Borut Batagelj,
Zgodovinski arhiv Celje

narocite-nt

Deli