Zima: od strahu k veselju (7. del)

12:34

Zimsko zabavljanje – »Noter, na toplo!«

sucjo
»Suč’ jo!« Vir: časopis Die Bombe, 1901.

Sezona zimskih družabnih aktivnosti je bila nekoč vezana izključno na zaprte prostore. Že od poznega poletja so se po mestnih ulicah začele spletati govorice o tem, kakšen program neki prinese prihajajoče zimsko obdobje. Dogodki so bili vezani v glavnem na dejavnosti pisane palete društev, ki so delovala po mestih in trgih na Slovenskem. V glavnem je šlo za glasbene, gledališke in plesne prireditve, ki so se vsako leto zgodile dogovorno približno vedno ob istem času. Koledarčki prebivalcev mest in trgov so bili tako že na začetku zime dodobra popisani z najrazličnejšimi dogodki vse tja do pustnega časa.
V Celju je zabavne, kulturne in politične prireditve zelo zaznamovala nacionalna razcepljenost na prostore, ki so imeli bodisi izrazito nemški bodisi slovenski značaj. Bržkone je pozimi oboje značaje le zeblo enako, v zakurjenih prostorih pa jih je grel povsem drugačen ogenj. Zelo dobro se je vedelo, kam se uvrščajo posamezna gostilna, kavarna, prireditvena dvorana … Ivan Prekoršek je celjske razmere še celo v času po letu 1918 označil kot »družabni terorizem«.

nacrtplesov2
Načert plesov v dvorani nàrodne čitalnice celjske pred pustom Vir. SI_ZAC/0968, Narodna čitalnica v Celju

Mesto ni trpelo narodnih mlačnežev in prav tem razmeram se je treba zahvaliti, da je bila sezona družabnih dogodkov v Celju in okolici še toliko bolj pestra. Redna društvena srečanja in »naključna« srečevanja različnih stalnih omizij je dodobra popestril jekleni repertoar vsakoletnih tradicionalnih dogodkov. Kaj veseli december, prava plesna sezona se je začela šele po novem letu z raznimi plesi društev! S plesom slovenske čitalnice januarja, plesom slovenskega obrtnega društva na svečnico, z akademskim plesom v začetku marca … Na svečnico so se celjski Nemci sukali na veteranskem plesnem venčku, plesni venček nižjih oficirjev celjskega garnizona je bil sredi februarja, obe telovadni društvi, sokoli in turnarji, sta posebej sloveli po tradicionalnih pustnih plesnih prireditvah in nesporno je, da se je vmes zgodil še kakšen drugi priložnostni ples. Prava značilnost dobe na prelomu stoletja so bili posebni tematsko obarvani plesi.
Običajen zimski ritual meščanov je bilo tudi obiskovanje gledaliških predstav. Vsak uglednejši Celjan si je priskrbel abonma, ki ga je občina prodajala na licitaciji. Gledališka sezona je temeljila deloma na amaterski društveni dejavnosti in deloma na nastopih gostujočih skupin. Bolj od resnega se je med celjsko občinstvo sprejemal zabavljaški in lahkotnejši program; v mestu ob Savinji so gostovale tudi že kabarejske predstave. Značilnost zase v zimski sezoni je bil zagotovo tudi pester pevski program z nastopi domačih in gostujočih pevskih zborovskih društev.
Nadaljevanje prihodnjič …
Dr. Borut Batagelj,
Zgodovinski arhiv Celje

narocite-nt

Deli