Zima: od strahu k veselju (9. del)

14:25

Drsanje »najboljše in najprijetnejše sredstvo«

Celjski list Domovina je leta 1908 zapisal, da je drsanje najprijetnejši zimski šport za stare in mlade, ker v veliki meri pospešuje zdravje: »Telesno gibanje po zimi je nedostatno in bivanje v zaprtih sobah neugodno. Proti temu je drsanje najboljše in najprijetnejše sredstvo.« Drsanje je v pojavu družabnosti in športnih aktivnosti zavzelo meščanski zimski vsakdanjik še pred sankanjem in smučanjem. V pestrem dogajanju ob mestnem ledu je drsanje pravzaprav prvo izrazito prebilo led glede aktivnega zimskega preživljanja prostega časa na prostem.

drsalci_mestnipark
Družba drsalcev v celjskem mestnem parku, 1933 Foto: J. Pelikan, hrani Muzej novejše zgodovine Celje.

»Divje« drsanje po zaledenelih celjskih bajerjih je na prehodu v 20. stoletje prešlo v svojo uradno formalno obliko z ustanovitvijo drsalnega kluba (Cillier Eislaufverein) in uradnim odprtjem drsališč. Pred odprtjem drsališča v mestnem parku iz virov sledimo predvsem delovanju drsališča na posestvu dijaškega doma, ki je bilo kasneje prodano zasebniku Diehlu (Diehlov travnik).
Društvo Dijaška kuhinja je za ribnik obdržalo zakupno pravico in oddajalo drsališče v različnih obdobjih zainteresiranim društvom. Diehl je prostor okrog zamrznjenega ribnika ogradil. Za vstop na drsališče je bilo mogoče kupiti letne ali dnevne karte. V sezoni 1926–1927 je na drsališču zasvetila umetna razsvetljava, tako da je drsališče ostalo zvečer odprto do 8. ali 9. ure. Drugo uradno drsališče je občasno delovalo v Zavodni na ribniku ob bivši opekarniški jami. Drsalci so se ob svojih aktivnostih lahko s kuhanim vinom ali čajem pogreli v bližnji gostilni Pri čolničkih.

drsalnipar
Plesni par Vlasta Sernec in Polo Schwab, 1941 Foto: J. Pelikan, hrani Muzej novejše zgodovine Celje.

Pomembna prelomnica celjskega drsanja je bila preselitev te dejavnosti v mestni park. Sportni klub Celje je leta 1929 tam povečal površino teniških igrišč, ki so jih v zimskem času uporabljali kot drsališče. Drsališče, ki je bilo odprto od 8. ure zjutraj do 9. ure zvečer, je bilo opremljeno z garderobo, razsvetljavo, premoglo pa je tudi posebno »zvočno aparaturo«, ki je omogočala drsanje ob glasbi. Zadovoljivo opremljeno drsališče je ponudilo Celjanom ne le ugodnejše pogoje za lahkotno poplesavanje ali celo vadbo skokov, vijug, piruet …, ampak je ponudilo možnost, da se celjskemu drsanja željnemu občinstvu pokažejo tudi revijalni nastopi.

drsalkeponudba
Drsalke v ponudbi trgovca Rakuscha. Hrani Zgodovinski arhiv Celje.

V začetku februarja 1933 se je na celjskem ledu predstavilo vse, kar je kaj pomenilo v drsanju v Sloveniji in je bilo tedaj združeno v klubu ljubljanske Ilirije. Zraven je bil tudi domačin Polo Schwab, ki je bil označen kot razred zase: »Edino on je drsalec mednarodnega formata in bi edini v državi lahko pri boljših razmerah in prilikah ogrožal kakšno prvenstvo v inozemstvu.« Občinstvo je bile s predstavami zadovoljne, obžalovale je le, da ni videle še vsaj revijalne hokejske tekme. Sicer pa je enega od vrhuncev drsalne dobe Celje doživelo le nekaj tednov prej, ko je v mestu ob Savinji gostovala dunajska umetnostna drsalka in evropska prvakinja Hilda Holovska. Na turneji nastopov, ki jo je vodila še v Švico, Anglijo in na Švedsko, se je ustavila v Celju, kjer je svoj nastop v rdečem »baržunastem kostumu« izvedla pred do zadnjega kotička napolnjenim prostorom okrog drsališča. Ledeno Celje je bilo očarano. Nova doba je 20. 1. 1933 objavila: »Dovršenost ritmične igre, nadvse rafinirana izvedba likov in skrajno napetih težkih skokov, lokov in vrtljajev, piruet in spiral ter najtežjih raznožk in raznožnih skokov, vse to in še marsikaj nam je pokazala naša nadvse ljubka in simpatična mlada prvakinja Hilda Holovska.«

Dr. Borut Batagelj, Zgodovinski arhiv Celje

narocite-nt

Deli