Živalsko kraljestvo na tortah osvaja svet

Zaljubljena v sonce, živali, hribe, potovanja in predvsem v umetnost

8:45

Čeprav je Anja Petrovec že od rosnih let najraje ustvarjala in risala, uživala v vsem lepem, ustvarjalnem in kdaj tudi drugačnem, jo je življenjska pot popeljala v svet števil, matematičnih enačb in pravil. Po srednji ekonomski šoli se je kmalu zaposlila na področju komerciale, kjer je zaposlena še danes. Svojo umetniško in ustvarjalno žilico je za kar nekaj let potisnila daleč na stran. A njen notranji glas je bil vedno glasnejši in ko je pred leti za rojstni dan v dar dobila komplet fimo mase, je ustvarjalna iskrica ponovno vzplamtela. Poleg risanja je danes njena strast izdelovanje figuric, ki krasijo torte ob različnih slavnostnih priložnostih.

Pozitivna energija zaveje iz domače hiše pod Gozdnikom, ko nam nasmejana odpre vrata svojega domovanja, kamor se je nedavno vrnila. Uvodna zadržanost se je ob odlični kavi, s katero je postregla, in ob klepetu o njenih ustvarjalnih začetkih in največjih izzivih na poti, ki jo je prehodila, hitro razkadila.
»Sem zelo umirjena in malo zasanjano bitje,« začne. »Že od otroštva me spremlja ustvarjanje in ves ta čas negujem to ustvarjalno žilico.« Kot mlajša je predvsem risala. Ustvarjanja iz umetne mase se je učila kasneje. »Moja prva ustvarjalna strast je bilo risanje. Še vedno rada rišem, a precej manj,« pove. Že v osnovni in kasneje v srednji šoli se je navduševala nad deli Salvadorja Dalija, Picasa, Fride. »Ti slikarji so me resnično navdušili in sem se precej poglabljala v njihova dela. Razmišljala sem o njih in skušala doumeti, o čem so med ustvarjanjem razmišljali, kaj so skrita sporočila njihovih del in podobno. Nekako se mi zdi, da je za vsako sliko skrita zgodba, in to me je že takrat resnično pritegnilo,« se spominja.

banner-teal

Anja Petrovec - 17.1.2020 poslana na NT
Anja Petrovec z nasmehom in zadovoljstvom spremlja razvoj svoje spletne trgovinice. Pot do ljudi, ki bi jo razumeli, ki bi razumeli in predvsem cenili njeno strast, je bila vse prej kot enostavna. Zaradi nerazumevanja je skoraj odnehala. Na srečo je sledila srcu in vztrajala. Njeno delo je cenjeno in marsikje zelo iskano. Med trenutno najbolj zaželenimi figuricami so lenivci. Seveda pri svojem delu upošteva predvsem želje naročnikov. Pravi, da je v tem delu našla svojo strast, razlog, da vidi svet še lepši, kot v resnici je.

Po spletu okoliščin in zaradi bližine šole je namesto v srednjo oblikovalsko šolo v Ljubljano odšla v komercialno šolo v Celje. »Razlika je res velika. Na srečo smo imeli ob vseh številkah tudi umetnostno zgodovino, kjer sem resnično uživala.« Njeno strast in potencial so prepoznali tudi njeni profesorji, ki so jo na tej poti usmerjali, ji pomagali in odpirali tudi vrata številnih priložnosti. Tako je svoja dela razstavljala v Celjskem mladinskem centru in Kljubu. S pomočjo šolskih natečajev se je predstavila tudi v Cankarjevem domu. Ena njenih slik krasi tudi dom Štefke Kučan. »Ob obletnici šole so me prosili, da bi nekaj narisala, da bi ji ob njenem obisku na proslavi šola to podarila. Vedno sem risala bolj abstraktne slike. Ko sem naredila prvo sliko, je bila ta zelo barvita, rdeča, ognjena. Profesor mi je dejal, da to verjetno ni najbolj primeren motiv za gospo njenega kova, da bi bilo morda bolje ustvariti kaj bolj umirjenega. Tako sem se preusmerila v bolj zeleno. S končnim izdelkom smo bili potem vsi zelo zadovoljni. Jaz pa sem bila seveda zelo ponosna, da so me izbrali za to nalogo.«
Po šoli se je kmalu zaposlila in tako v toku življenja in ob pisarniškem delu nekoliko pozabila na svojo ljubezen. Sčasoma je postajal njen potlačen umetniški glas vedno glasnejši, vedno več je sanjarila, da bi se spet lotila umetnosti in ustvarjanja. Pred osmimi leti ji je takratni fant kupil fimo maso in jo postavil pred dejstvo: »Ne govori, ampak ustvarjaj!« In tako je spet začela.

Anja Petrovec - 17.1.2020 poslana na NT
Ker se je šele pred kratkim preselila v zdajšnje domovanje, si ga še ni uspela povsem opremiti. Na omarico, kjer naj bi bila televizija, je postavila pečico, kjer »peče« oziroma suši svoje izdelke.

Risani junaki in kruta realnost
Če je na papir izlila abstraktno noto svoje duše, se je pri izdelovanju iz umetne mase usmerila predvsem v živalski svet in igrivi svet risank. »Učila sem se predvsem tako, da sem ustvarjala risane junake. Kasneje so mi z idejami in željami pomagale tudi stranke. A pot do ljudi, ki zanjo ceniti ročno delo, je vse prej kot enostavna, priznava.
Najprej je delala figurice in obeske za ključe. Čeprav je v prvi vrsti ustvarjala zase in za svojo dušo, je želela izdelke predstaviti ljudem ter si z občasno prodajo na različnih prireditvah povrniti vsaj del stroškov, ki jih je imela z nakupom materiala. »Pet evrov je bila cena figurice, za katero sem porabila dve do tri ure dela in material,« se spominja. Čeprav je svoje izdelke prodajala na tržnici, kjer se predstavljajo najrazličnejši ljubiteljski ustvarjalci, je slišala ogromno neprimernih komentarjev obiskovalcev, ki so jo močno potrli. »Enkrat je k moji stojnici pristopila starejša gospa in si ogledovala figurice, nato je s sarkazmom vprašala, če je v njih zlato. Prijazno sem ji razložila, da gre za ročno delo in da nikogar ne silim v nakup. Spet druga me je vprašala, če to kupujem na Kitajskem in tukaj drago prodajam. Žal ljudje ne vidijo dela, ki ga moraš vložiti v to, in priznam, da so me takšni komentarji precej prizadeli.«

»Glede na odzive, ki sem jih bila deležna na dveh tržnicah, bi bilo najbolje, da bi vse kar zastonj razdelila. Ampak čez čas spoznaš, da nekateri ljudje imajo denar in so pripravljeni unikatne, ročno narejene izdelke tudi pošteno plačat. Treba je samo priti do teh ljudi. Zdaj sem opazila, da višja kot je cena, bolj ljudje cenijo izdelek. Ko enkrat prideš v takšen krog ljudi oziroma prideš do strank tega kova, je tako, da nekateri razmišljajo tudi v smeri, da če je izdelek prepoceni, morda ni dovolj kakovosten. Ker gre v teh primerih za slavnostne dogodke in posledično za spominke, so številni pripravljeni za to plačati tudi nekoliko več. Verjetno v Sloveniji prav veliko takšnih kupcev ni, v tujini pa so navade drugačne.«

Tako se je s prodajo svojih izdelkov predstavila zgolj na dveh tržnicah. »Hitro sem ugotovila, da to ni zame,« pravi in dodaja, da ljudje vse te stvari preveč povezujejo oziroma enačijo s kitajskimi proizvodi. »Po eni strani imamo njihovo robo za manj vredno, a se zelo radi sklicujemo na njihove cene,« ugotavlja. »Tudi zato, ker ne želim spodbujati te kitajske produkcije, sem se začela ukvarjati s tem in izdelovati. Preprosto se mi zdi krivično, da zaradi poceni izdelkov izkoriščajo ljudi, otroke, ki za svoje delo dobijo mogoče kakšen cent. To preprosto ni prav,« razlaga. »Zavedam se, da si pri nas marsikdo slovenskega ročno izdelanega izdelka ne more privoščiti. Ampak sama delujem tako, da če si česa ne morem privoščiti, si tega ne privoščim, dokler za to nimam denarja. Ni potrebe, da bi ta finančni primanjkljaj nadomeščali s poceni kitajskimi izdelki,« je prepričana Anja Petrovec.

Celoten članek preberite v zadnji številki Novega tednika
(št. 8. 20. februar 2020)