Zlata maša lazarista, misijonarja Janeza Puhana

12:25

Madagaskar je poseben otok. Njegove barve so močnejše in sporočila včasih globlja. Ker je treba ljudem pogosto pomagati svet sestaviti iz najbolj osnovnih stvari. Kamnov, desk in celo zrn riža. Med slovenskimi misijonarji, ki so na tem otoku pustili izjemen pečat, je bil trideset let tudi lazarist Janez Puhan. V avgustu je svojo zlato mašo obeležil v Dobju pri Planini.
Z Malgaši je delil vse dobro in slabo. Spal je na tleh in jedel, kar je bilo skromnega na voljo. Po desetletjih njegovega predanega dela so za njim ostali živahna cerkvena občestva, cerkve, šole in zdravstveno-socialni centri. Leta 2001 se je moral zaradi zdravstvenih težav vrniti v domovino. Danes živi v skupnosti pri sv. Jožefu v Celju. Bolezen mu je skoraj povsem uničila sluh. A to vedno nasmejanega duhovnika ne ovira pri delu. Kot duhovni pomočnik svoje misijonarsko delo nadaljuje v župnijah Dobje in Kalobje. Prav Puhan je posadil prvo seme oratorijske dejavnosti v Dobju. Ob njegovi zlati maši so mladi zaokrožili že deseti oratorij.
Janez Puhan je eden tistih sončnih ljudi, ki v vsem vidi dobro in v vsako skupnost prinese veselje. Tudi zato so ga Dobjani vzeli povsem za svojega. Priprave za praznik zlate maše so jih zaposlovale več mesecev. Na desetine ljudi je tedne pletlo zelene vence, urejalo prostor, pripravljalo pogostitev in še tisoč drugih malenkosti. Na nedeljski slovesnosti, ki se je je udeležilo več kot šeststo ljudi, se je vse skupaj zložilo v ganljiv mozaik hvaležnosti in veselja. Sveto mašo je vodil misijonar z Madagaskarja Jože Adamič, slavljencu je njegovo najljubšo malgaško pesem zapel zbor laičnih misijonarjev, nekdanjih sodelavcev z Madagaskarja. Bilo je veliko lepega petja in globokih besed. Zlata maša se bo v anale kraja zapisala kot nepozaben praznik. Vsi krajani si zanj zaslužijo posebne čestitke. Poseben pečat so praznovanju dali otroci, udeleženci oratorija. Tudi z veseloigro Trije vaški svetniki. Smeha ta dan res ni manjkalo.
Janez Puhan je zlato mašo sicer proslavil tudi v Ljubljani in v rodni Bogojini v Prekmurju. Praznovanje v Dobju je bilo vseeno nekaj posebnega. Otroci so mu ob koncu podarili javor. »Še čez leta in desetletja bo sredi Dobja Janezov javor pripovedoval zgodbo o duhovniku, ki je imel neskončno rad ljudi. In o tem, da so ljudje imeli radi njega,« so zaključili svoje voščilo.

SO
Foto: JANEZ MEDEN

sl45_janez puhan 3

Deli