Znanje brez sočutja je lahko smrtno nevarno

Dr. Sara Ahlin Doljak, letošnja najvplivnejša pravnica v državi

12:33

Ko sem jo pred dobrimi štirimi leti prvič srečala, se je ob svojem možu že vozila z vozičkom. Multipla skleroza, ki ji moči krade že od gimnazijskih let, je odtlej udarila že na vse mogoče načine. Od daleč sem spremljala njen boj, ko ji je bolezen dokončno vzela glas. Spraševala sem se, kaj in kako, če sploh, bi v njenih čevljih zmogla jaz. Nimam odgovora. A Sara je k temu pogovoru – pa čeprav na daljavo – še vedno prisedla kot ljubeča mama in žena, doktorica prava, predavateljica, aktivna odvetnica in v letu 2019 tudi kot edina ženska v krogu desetih najvplivnejših pravnikov v državi.

Ahlin_Doljak (3 of 9) A nazivi sami po sebi ji ne pomenijo veliko. Odzivi širše javnosti pričajo o vsebini, o temeljih, o Sarini vztrajnosti in trdnosti. »Ko sem ostala brez sposobnosti izraziti besede s svojim glasom, sem šele vzljubila življenje. Dojemam ga kot dar. V življenju iščem nove poti, ki dvigajo. Le tako pride do pravih sprememb, v malem in velikem.« Svojo uvrstitev med najvidnejše pravnike v državi razume kot zmago karizme majhnosti in hkrati veličine prava, ki mora ostati v službi človeka.
Po rodu je iz Nove Gorice, z možem Bojanom sta si dom in družino ustvarila v Logatcu. Spoznala sta se na začetku študijskih let, takrat oba še farmacevta. Sari so zaradi napredujočih težav z zdravjem svetovali spremembo študija in tako se je odločila za pravo. Če se je po končani gimnaziji spraševala, kaj bo v življenju počela z veseljem, si je že kot brucka morala zastaviti vprašanje, kaj bo naredila za življenje.
»Saj ne, da bi se mi preživljanje dolgih ur v laboratoriju zdelo nenadomestljivo. Le tistemu očitnemu usihanju moči sem hotela pridati lepoto novega začetka, hotela sem obiti žalost ob poslavljanju od nekega načina življenja. Nisem se želela zavrteti v začarani krog temnih misli, iz katerega bi težko izstopila.« Namesto tega si je začrtala nove poti, si postavila nove izzive. V trenutkih negotovosti je z vsemi močmi ohranjala optimizem in upanje v prihodnost.
Ko se preproste stvari zapletejo
Pravo je odgovorilo na vsa njena karierna upanja in pričakovanja. Še 25 let pozneje je hvaležna vsem, ki so jo usmerili na to pot. Po diplomi je opravila pravniški izpit in leta 2016 tudi doktorirala. A daleč od tega, da bi bila pot lahka. Še posebej, ker je njeno pojemanje moči leta 2011 končno dobilo svoje ime. Diagnoza multipla skleroza je bila neusmiljeno dokončna. »Marsikomu se zdi boj z boleznijo hraber in pokončen. Ampak nikoli nisem marala pomilovanja. Želela sem, da me okolica sprejema sebi enako. Najbolj me je jezilo v prvem letniku študija prava, ko mi je profesor dejal, naj se raje posvetim zdravju. Najbrž ni vedel, da uživam v študiju. Rekla sem samo, naj mi dajo priložnost in naj mi ocenjujejo znanje, vse ostalo pa ustijo na stranskem tiru. Če ne bom zmogla, bom primorana odnehati, je bil moj kratek odgovor ob odhodu iz kabineta.« Z vero, ljubeznijo in dobrim delom ji je uspelo. Svojo izobrazbo je morala kasneje osmisliti tudi drugače. »Nisem želela biti zgolj nekdo, ki je sposoben enostavne stvari povedati na zapleten način, potem pa to še prevesti v latinščino. Tak občutek sem o pravnikih tudi sama dobila ob stiku z zajetnimi učbeniki v prvem letniku.« Sčasoma se je vse bolj zavedala, da bo s svojim delom, s svojimi odločitvami bistveno vplivala na življenja posameznikov ali skupnosti. »Bistvo pravnega dela je iskanje pravičnosti. Pravo brez podrejenosti temu idealu in strokovnemu znanju ne more opravljati svojega poslanstva. Verjamem, da dobrega pravnika oblikujeta strokovnost in osebnostna pokončnost. To dvoje me vodi že četrt stoletja.«
Mladi, bogati in uspešni
Diploma v roki, pravosodni izpit v žepu in ime na vratih lastne odvetniške pisarne so ji odprli vrata v svet »mladih, bogatih in uspešnih«. Tako nam svet pravnikov vsaj rišejo stereotipi holivudskih filmov. »Tudi sama sem skoraj podlegla temu. Ure in ure sem lahko sedela v pisarni in delala pozno v noč. Ko sem kupovala opremo za pisarno, sem imela vedno dovolj časa. Da bi prisluhnila svojemu srcu, nikoli. Živela sem na površju, zanimala me je le fasada – obleka, videz, ugled. Moja sreča je nihala kot morje. Manj dela je prineslo oseko, plima je dvignila zaslužek, z oseko je prišel brezup, s plimo novo upanje.« Po treh letih takega življenja je dosegla dno. Iz najtežjih in najtemnejših trenutkov pa je prišlo tudi prerojenje. A najprej se je morala soočiti sama s seboj in s svojo boleznijo. Diagnozo so ji končno potrdili na veliki četrtek leta 2011. Kot navdušeni športnici se ji je svet začel majati prav v športnih copatih. »Bilo je pred devetimi leti, ko sem med rekreativnim tekom tekla vedno počasneje. Prepričevala sem se, da me ovirajo bolečine zaradi zastaranih in nezdravljenih poškodb, se varovala padcev in se vedno bolj jezila.« Najprej se je morala odpovedati teku, nato tenisu in smučanju, pred petimi leti kolesarjenju in odbojki ter nazadnje plavanju. »Besnilo je počasi popustilo. Nekaj je prinesel razum, nekaj nemoč in nezmožnost, vse pa škatlica z napisom Izkušnje. Življenje je prevelik dar, da ga ne bi imenovala z veliko začetnico. Ker je Življenje vedno Maraton.«

»Bila sem vedno počasnejša tekačica. Jezilo me je, ker so bili drugi hitrejši. Danes bi bila vesela za vse, ki uživajo v naravi in teku. Ni vsak, ki teče, srečen človek, to mi je že dolgo jasno. Nekateri tečejo, ker bi radi rešili telo, drugi glavo.«

V bolezni in zdravju
Sara je mama dvema najstnikoma. Maja jih ima 15, Valentin je leto in pol mlajši. Ko je njuna mama zbolela, sta bila oba še v vrtcu. »Z možem otroka od vsega začetka vzgajava za solidarnost v bolezni. Vzgoja, ki bi ju hotela zaščititi pred občutljivostjo za mojo in na splošno človekovo bolezen, bi povzročila otopelost srca. Šibkost in trpljenje naših najljubših in najsvetejših čustev je zagotovo za najina otroka šola življenja, da razumeta medsebojno bližino. Ta bližina je pravi zaklad za našo družino.« Napaja se tudi v globoki osebni veri. In prav z njo gresta Sara in Bojan lažje skozi skupne preizkušnje. »Bojan mi nikoli ni rekel, da se je poročil z zdravo Saro. Oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa med nama. Ker v odnosu ne poznava ›jamranja‹, tudi ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Ob sebi imam moža, ki me ljubi. Najino skupno življenje je tudi v teh težkih dneh lepo. Živeti odnos v zakonski zvezi za zmeraj, do zadnjega diha, je odločitev slehernega novega jutra posebej,« pravi Sara. Pomembnost priprave na preizkušnje sta ponotranjila že na začetku skupne hoje, v mladinskih skupinah v času študija, poglobila pa pod okriljem zakonskih skupin društva Družina in življenje. Do nedavnega sta jih vodila pet, zdaj le še eno. »Danes sva prepričana, da so najini najboljši dnevi še pred nama. In če je uspelo nama, lahko uspe vsakemu paru.«

»Materialnosti in prestižu poklica sva dopustila, da sta naju dušila in oropala za pristno in brezpogojno veselje. Še pravi čas, po osmih letih zakona, sva se tega zavedela in spoznala, kaj v življenju zares šteje. Materialnost mine, kariera mine, ostanejo pa odnosi.«
Čudež na dnu
Bilo je poleti 2017. Trepetali so za njeno življenje. Zakrčenost glasilk je vodila v dihalno stisko. Sara je pristala na intenzivnem oddelku nevrološke klinike v Ljubljani, prvič zares in popolnoma nemočna. In v tistih najtežjih trenutkih se je zgodilo nekaj čudežnega. Odpor do bolezni in bolečina sta se razblinila. »Doživela sem ljubezen in globok mir, kot ju nisem izkusila nikoli prej. Počutila sem se varno, prepojeno z ljubeznijo. Nobenih misli, skrbi ali vprašanj ni bilo več, le čutenje in čisto bivanje.« Hudo poslabšanje bolezni – odtlej Sara ne govori več, ima gastro- in traheostomo – jo je fizično ohromilo, hkrati pa povsem osvobodilo njenega duha. »Radovedna in obenem spoštljiva sem do vsega novega, kar še prihaja. Po tej izkušnji sem se globoko osebnostno spremenila. V tej luči so vsa priznanja in materialnost, ki jih imam v posesti, povsem nepomembna pred obličjem bolezni. Edino, kar šteje, so medčloveški odnosi. Pomembno je samo, koliko ljubezni sem vložila in še vlagam v vsa srečanja, delo, vzgojo otrok. Hiše in avtomobilov, ki sem jih je pridobila v življenju, ne morem vzeti s seboj v bolniško posteljo. Kar lahko imam ta hip, ko ležim v postelji, so spomini ljubezni. To je pravo bogastvo, in to je smisel mojega, in našega bivanja sploh.«
Nazaj v sodno dvorano
Sara se zdaj sporazumeva s pomočjo komunikatorja, digitalne naprave, ki njen zapis glasovno ubesedi, ter table piši-briši. Kljub vsem telesnim omejitvam se je vrnila v predavalnico med študente, v sodne dvorane, v pisarno in med zakonce, ki jim z možem pričujeta o svojih izkušnjah in preizkušnjah. Sara se je rutini odpovedala, vsak dan se veseli napredka in vsega lepega okrog sebe. »Mož Bojan ali mama me peljeta v pisarno. Ničesar več ne počnem na silo. Električni skuter je moj spremljevalec. Imava ovire, stopnice, klančine, a prideva vsepovsod, tudi v sodne dvorane, predavalnice in na zagovore diplom študentov. Potrebujem pa pomoč od zunaj. Simbolni svet vrednot bi se lahko rušil, a se ne, ker vidim stvari, ki sem jih prej spregledala. Osmišljam čas. Tega sedaj ne doživljam kot nekaj, kar me ›tlači dol‹, ker bi morala v omejenem časovnem obdobju narediti čim več. Čas je moj prostor, v katerem sem prosta.« Študentje, stranke, kolegi in sodno osebje so Sarino neobičajno podobo sprejeli in zaradi tega doslej ni imela nobenih težav. Zgodilo se ji je, da je na eno od svojih prvih obravnav po vrnitvi iz bolnišnice pozabila vzeti sodni spis. »Za hip me je streslo, a sem se čez nekaj sekund povsem umirila. Prijatelji, ki sem jih zastopala, so bili videti sproščeni, češ da mi povsem zaupajo.« Uporabljala je le pet belih listov in dve tablici piši-briši. Nasprotnega odvetnika ni doživljala kot grožnjo, njeni zapisi na tablicah so uspešno nasprotovali njegovim izjavam. Sodnica je brala s tablic in diktirala v zapisnik. Sara je svojo pravno zastopniško vlogo opravila brezhibno. »Tišina odpira vrata v globino. Žal sem se prevečkrat obremenjevala s tem, kaj reči, da bi slišala. Dosegla sem vrh v izobrazbi. V očeh marsikoga je moje življenje uspeh. A to je samo moje delo, nič ne pove o tem, kdo sem. Nezmožnost govora mi je dala spoznanje, da gre za pripravljenost srca, mimiko obraza in lesket v mojih očeh. Vse našteto se je sestavilo v ta zadnji naziv kot spodbuda, da ustvarjam dalje.«

»Ne rečem, da pot izobraževanja in raziskovanja v pravni znanosti ne daje trenutkov zadovoljstva. Vem pa, da me to ne bo nujno tudi nagradilo s trajno srečo. Sreča je biti to, kar sem. Sreča je preprosto živeti.«
»Tišina neizgovorjenih besed v predavalnicah, v odvetniški pisarni, v sodnih dvoranah in povsod kjer delujem, je zdravilna. Omogočila mi je, da sem se ustavila in srečala sama s sabo.«

Vsakdo lahko zraste v drevo
Sara pravi, da ima sanjsko službo. »Delam stvari, ki jih rada delam. Z govornim komunikatorjem predavam več kot sem v času, ko je bil moj govor še glasen in razumljiv. Svoj glas še slišim v glavi. Pogrešam ga, ko želim nekaj povedati isti hip. Ko zapisujem na tipkovnico ali na tablo, kakšen občutek že mine.« Specializirala se je za družinsko pravo. Tudi v svoji odvetniški pisarni ima največ primerov ravno s tega področja. »Ko sem se posvetila odnosu do sebe in drugih, sem dojela kaj me v resnici ›gor drži‹, poleg osebnega odnosa s Stvarnikom, možem in otrokoma seveda. Da življenja ne zapravljam več v odnosih, v katerih ne morem živeti sebe. Ko sem to spoznala, je vse steklo v pravo smer.«
Na to dolgo pot osebnega raziskovanje se je odpravila že kot najstnica. »Pot do skladnosti in sreče vodi preko odnosov. Okolje mi je nastavljalo zrcala. V njih je odseval moj zanemarjeni odnos do sveta tako dolgo, da se mi je takšno življenje uprlo. Šele potem sem lahko videla tudi druge, njihove izkušnje in trpljenje. Vidim ljudi na robu družbe. Gledam življenje in vidim ljudi.« Kot posamezniki ne moremo rešiti sveta, lahko pa olajšamo življenje enemu človeku, enemu otroku, enemu brezdomcu.
Kot pravi Sara, so kultura, zdravstvo, šolstvo, gospodarstvo in politika – najbolj osovražena od vseh – odraz naših vrednot. Naša sogovornica pri tem stavi na dve besedi – sočutje in vztrajnost. »Strokovnjak brez sočutja je pošast ali pa robot. Znanje brez sočutja je smrtno nevarno. Sočutje brez znanja pa je zmešnjava. Kar zadeva vztrajnosti, sem bila prav zaradi bolezni neštetokrat v skušnjavi, da bi odnehala, se predala. Vsakokrat sem morala pomisliti, da je bilo oljčno drevo še ne dolgo nazaj sadika v zemlji. Vsako drevo je drobno seme, ki je vztrajalo. Pri tem pa se je temeljito spremenilo.« S to metaforo pred očmi je Sara zmogla prehoditi dosedanjo pot. »Lahko bi ostala tudi trmasto, uporno seme. Danes vem, da vsak od nas lahko bogato obrodi.«
Vsak dan posebej
»Zadnji dve leti zavestno praznim vsebino nahrbtnika preteklosti, ki se spreminja v zdravilo. Omejitve in nezmožnosti se spreminjajo v modrost, bolečine v pogum in moč,« pravi Sara. Ne dela si skrbi na zalogo in zato ne razmišlja, kje se vidi čez pet let. »Hvaležna sem, ker sem pri smučanju na ›kucljasti‹ progi svojega življenja, kjer me je premetavalo sem in tja, treščila ob zaščitno ograjo ob progi in odprla oči. Tega ne dovolim več. Prevzela sem odgovornost in dovolim, da me Stvarnik nosi v naročju, sprejela njegovo pomoč in se odločila živeti ljubezen.« Šele zdaj razume, kako brezplodno bi lahko zapravila svoj čas v tekmi za »imeti«, ko se edino zares pomembno skriva v »biti«. Čeprav je globoko v sebi ves čas čutila, da se je pustila ujeti v zanko iluzij. »Zdaj znam videti tisto, česar prej nisem. Kako lepe obraze in barve glasu imajo ljudje. Koliko čudovitih malenkosti sem spregledala, ko sem se utapljala v nepomembnih stvareh. Ne razumite me narobe. Življenje v revščini ni noben ideal. Imetja je lahko človek vesel in zanj hvaležen. Nevarno postane, ko nam hlepenje po več pomeni več od družine, sorodnikov, prijateljev, več od odnosov. Zares živeti pomeni živeti z zavedanjem ljubezni. To je moj odgovor za danes, jutri in za večnost.

»Zavedati se moramo, da je vse, kar imamo, relativno. V trenutku lahko vse izgubimo. Ostanejo pa nam vezi, ki smo jih spletli med seboj. Vsi smo bolj bogati, kot si mislimo. Delimo lahko svoje imetje, čas ali pripravljenost za poslušanje. Vprašanje je le, kaj izberemo – imeti ali zares živeti?«

SAŠKA T. OCVIRK

FB_IMG_1567407516231