Dar za Pavlija

Celje v podporo kajakaški legendi

9:20

Zgodba Pavla Verhovška Pavlija je pred dnevi zaokrožila po družabnem omrežju in zdi se, da je v trenutku združila ne le Celjane, temveč vso Slovenijo. Ardian Krasniqi je v začetku meseca povsem po naključju spoznal Pavlija. Že ko mu je segel v roko, ga je prešinilo, da mu želi pomagati. »Ob močnem stisku roke sem vedel, da moram nekaj narediti.« Po odličnem odzivu na Facebooku se je odločil, da bo pripravil dogodek na katerem bodo lahko zbrani segli v roko gospodu, ki že leta z nasmehom na obrazu premaguje številne prepreke, ki mu jih na pot postavlja življenje. Kdor bo želel, bo lahko prispeval tudi za posebno nagrado, ki jo želi Ardian podariti Pavliju – električni invalidski voziček.

EDOE0846
Pavel Verhovšek Pavli je večen optimist, odločen športnik in izjemno samosvoj. Za mnoge posebnež. Njegov značaj že ves čas kroji njegovo življenjsko pot, na kateri ni manjkalo ovinkov in ovir.

Pavlija so v zadnjih dveh tednih spoznali mnogi. Večina zaradi objav na spletu, mnogi so ga pogosto srečevali na starem prirejenem kolesu na ročni pogon. »Sam sem ga velikokrat videl na cesti, kako je ves naložen poganjal staro zarjavelo ročno kolo. Skoraj vsak dan sem se peljal z avtomobilom mimo njega. Ko sem ga pogledal, sem si rekel: ›Bogi.‹ In peljal dalje. Tempo našega življenja je namreč tako hiter, da na žalost nisem niti pomislil, da gospod potrebuje pomoč.
Verjetno so ga mnogi opazili, a zares ga ni videl nihče. Zdaj imamo priložnost, da ga vidimo, mu prisluhnemo in pomagamo,« pravi 29-letni Celjan, ki se je odločil, da bo naredil nekaj dobrega za sočloveka. »Ko sem poslušal njegovo zgodbo, sem si skušal v mislih predstavljati njegov vsakdan. Koliko moči in volje potrebuje, da lahko sam opravi tisto, kar se nam zdi večini samoumevno. Invalid z eno nogo živi popolnoma sam in še to v zelo skromnih razmerah. Ampak ne obupuje. Z optimizmom gre naprej, iz dneva v dan,« z velikim spoštovanjem razlaga Ardian.
Po njunem prvem srečanju je z zapisom na Facebooku sprožil pravo mini revolucijo. Kot je zapisal, želi Pavliju kupiti električni invalidski voziček. Sam bi lahko potrebno vsoto zbral v letu, a je k akciji povabil še ostale. Glede na odziv kaže, da se bo lahko Pavli že letos po opravkih zapeljal z novim prevoznim sredstvom.
Usoda je hotela, da se je Pavli v teh dneh nekoliko ustavil. Le nekaj dni po Ardianovi objavi je s svojim kolesom, ki ni imelo zavor, doživel nesrečo in pristal v bolnišnici. V nekaj dneh si je opomogel in se vrnil v svoje skromno domovanje v Bukovžlaku. Ko smo ga obiskali, je z veseljem pokramljal z nami. Edino, kar te dni pogreša, je njegovo kolo, s katerim bi se lahko odpeljal do najbližje trgovine. Namesto kolesa po nesreči uporablja taksi.

20190602_094826
Na tem kolesu je Pavli zadnja leta preživljal dneve. Z njim se je odpeljal po opravkih. Zaradi njega je bil svoboden in mobilen. Ob nesreči so policisti zasegli kolo skupaj z berglami. V bolnišnici je zato zaprosil za nove. Te so trenutno njegovo edino pomagalo.

Kdo je Pavli?
Za nekatere čudak, za druge posebnež, za tretje revež. Pavli Verhovšek je zelo samosvoj mož. Je celjska kajakaška legenda. Včeraj, 12. junija, je praznoval 77. rojstni dan. Zadnja leta je večino časa preživel na cesti, pred tem se je najbolj domače počutil na vodi. Še najbolj na domači Savinji. Kot je povedal, je v kajaku sedel, še preden je znal plavati. Ljubezen do tega športa mu je bila očitno položena v zibel, v kajakaški svet ga je namreč uvedel stric, mamin brat. In tako je skoraj vse od ustanovitve član celjskega kajakaškega kluba. V 50. in 60. letih so celjski kajakaši kljub finančni stiski osvajali odličja na državni ravni. Med najboljšimi sta bila Pavel Verhovšek in že pokojni Edi Žnidar. Kot so zapisali v kronologiji celjskega kluba, je prav Pavli s svojo predanostjo temu športu najbolj zaslužen, da se je klub v poznih 60. letih sploh obdržal pri življenju. In šport pri življenju danes ohranja Pavlija.
Ta je leta 1990 v prometni nesreči izgubil nogo. A to ga ni odvrnilo od športa. Še naprej je čas najraje preživljal v čolnu in na vodi. Savinjo je med Celjem in Laškim preveslal že tolikokrat, da do potankosti pozna vsak njen meter. Še vedno je rad tudi tekmoval, tako ima v svoji zbirki tudi številna priznanja z veteranskih nastopov. Nazadnje je tekmoval pred dvema letoma. V čolnu je sedel še lani.

EDOE0821
V dotrajani hiši v skromnih razmerah živi sam. Že pred časom je oddal prošnjo za manjše stanovanje, ki bi bilo bliže mesta oziroma trgovine. Čeprav živi skromno se samostojnemu življenju še ni pripravljen odreči. Zato pred časom tudi ni sprejel možnosti selitve v dom starejših v Šmarje. Kot pravi, želi ostati svoboden v svojem kraju.

Ko človek ostane sam
Življenje mu nikoli ni prizanašalo. Že kot otroku ne. Kmalu je ostal brez očeta in v skromnih razmerah je živel z mamo, s sestro in z bratom. Slednji se je sredi 60. let preselil v Kanado. Pavli je ostal doma, se zaposlil v Emu in kolikor je lahko, ves čas finančno pomagal mami. »Potem sem moral v vojsko za dve leti. V Srbijo. Bil sem odličen strelec z vsemi vrstami orožja,« pove.
Leta 1982 se mu je rodil sin, a sreča ni trajala prav dolgo. Partnerka je kmalu umrla in ostal je sam s petletnim fantičem. »Socialna služba mi ga je hotela vzeti in ga dati v rejništvo,« se spominja. Takrat se je odločil, da bo za pomoč prosil brata, ki je fanta vzel k sebi v Kanado. Pavli je z njim živel pol leta in si našel tudi priložnostno delo. Nato se je moral vrniti, saj ni dobil vizuma. Sina je potem spet videl, ko je imel ta že 15 let. Večinoma je zdaj z družino na drugem koncu sveta v stiku s pomočjo telefona.
77-letni Pavli že približno 20 let živi v skromni hiši v lasti občinske družbe Nepremičnine. Skrb za hišo, ki naj bi bila predvidena za rušenje, je zanj prevelik zalogaj. Kolegi mu občasno pokosijo okolico, a se trava hitro spet razraste. Njegov konjiček in možnost priložnostnega zaslužka je zbiranje starih stvari, ki jih nato proda. Tako zbira železo, plastenke in pločevinke. Vse to nalaga ob hišo in vsake toliko časa pride kdo s prikolico in to odpelje na odlagališče. Pavli si s tem prisluži nekaj dodatnih evrov.
Nad življenjem, kot ga ima, se ne pritožuje. Ponosno pove, da se lahko temu, da je sploh še živ, zahvali temu, da je še vedno v odlični kondiciji. Da ima še vedno močne roke. Njegovo samoto in invalidnost so že nekajkrat skušali izkoristiti tudi nepridipravi. Pred časom so ga tudi že oropali. Nazadnje je v svoji hiši zalotil štiri tujce. »Pa sem jih z berglami pregnal.«

Screenshot_20190610-100824_Facebook
Ardian Krasniqi je pred dnevi sprožil akcijo v podporo Pavliju in izkazalo se je, da ga pozna veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Mnogi so Pavlija spoznali šele po objavi na spletu. Med njim se je spletla prav posebna vez in Ardian je Pavlija obiskal tudi med njegovim nekajdnevnim bivanjem v bolnišnici.
Dan za Pavlija
Zagotovo sta se Pavlijeva zgodba in njegova podoba na zarjavelem kolesu vtisnili v srce marsikoga. O življenju in njegovem smislu je po srečanju z njim veliko razmišljal tudi Ardian in se odločil, da bo nekaj spremenil. In tako bo v četrtek, 20. junija, ob 17. uri na parkirišču pri Mercator centru v Celju pripravil srečanje v podporo Pavliju. In v opomin vsem nam, da je treba v življenju kdaj obstati in sočloveka videti ter mu pomagati. »Nikoli ne vemo, kdaj se lahko kaj takšnega zgodi nam. Lažje bom živel, če vem, da živim v kraju, kjer je ljudem mar za sočloveka. V kraju, kjer ljudje znajo stopiti skupaj in pomagati. Ne za protiuslugo, ampak zato, ker nekdo pomoč potrebuje,« je svoje prizadevanje za pomoč Pavliju pospremil Ardian.

LEA KOMERIČKI KOTNIK
FOTO: SHERPA

banner-ntrc-martinovanje

Deli