Fotografski oskar za zamrznjene trenutke sreče

Urška Majer in Domen Kolšek na seznamu najbolj izstopajočih poročnih fotografov sveta

15:19

Čeprav se družbena pravila rahljajo, je poroka za večino ljudi še vedno ena najbolj simbolnih prelomnic v življenju. Usodni trenutek si želimo ohraniti za vedno in zato je poročna fotografija že od nekdaj tako pomembna. Specializirani fotografi so iz obrti naredili umetnost. Med tiste, ki jim to uspeva na vrhunski ravni, je ameriška fotografska revija Rangefinder prvič uvrstila Slovenca, Celjana Urško Majer in Domna Kolška.

urskadomen-74
Gre za ugledno ameriško revijo s sedežem v New Yorku, ki s svojimi vsebinami nagovarja predvsem poklicne fotografe. Njen seznam 30 vzhajajočih zvezd poročne fotografije od številnih podobnih odstopa zaradi pomembne podrobnosti. Gre namreč za natečaj, kamor se ni mogoče prijaviti. Fotografije lahko avtorji v oceno pošljejo le na izrecno povabilo. Komisija nato med približno 300 povabljenimi ustvarjalci izbere 30 najbolj izstopajočih. Urška in Domen sta s serijo črno-belih in sončno toplih fotografij v drugem poskusu žirijo prepričala. Težko opišeta veselje ob tem priznanju. Še posebej ker je za večino ljudi to pač še vedno samo nek seznam, za njiju pa je dosežek enakovreden filmskemu oskarju.«

banner-uniforest-prodajalna-husquarna-kosilnice-marec-2020

20
Med obrtniki in umetniki
Poročna fotografija ima dolgo in pomembno tradicijo. Iz naše podeželske dediščine so se številne družinske fotografije revnejšega sloja ohranile izključno zaradi takšnih priložnosti. Vsaj skupinska fotografija je bila za marsikoga edina priložnost v življenju, da je bil kdaj fotografiran. Generacije naših staršev so se med civilnim in cerkvenim obredom praviloma zglasile v ateljeju lokalnega fotografa, kjer so se postavile pred značilno tekstilno kuliso. Uniformirano podobo uradnih poročnih fotografij so prvi razbili fotografi, ki so šli na teren, se pomešali med svate in ohranili utrip celotnega dne. Odtlej bi mladoporočence lahko razdelili na dve skupini: na prve, ki iščejo najcenejšega obrtnika, in na tiste, ki hočejo sebi na kožo pisanega umetnika. Lahko si predstavljamo, da je cenovni prepad med enimi in drugimi lahko tektonski. Če pomislimo, da delo poročnega fotografa lahko traja tudi 17 ali 18 ur, da se z obdelavo fotografij ukvarja še več dni, cene te storitve dobijo smisel. A naša sogovornika pravita, da si zaradi cene fotografi ne skačejo v zelje. »Gre za tako različne storitve, za različen slog, da stvari včasih niso primerljive. A v sodobnem svetu, kjer mlade neveste zbirajo zamisli na Pinterestu in pari svoje fotografije snemajo z mislijo na Instagram, je vedno manj tistih, ki na poročni dan karkoli prepustijo naključju,« pravi Urška, ki je z Domnom od leta 2012 zabeležila že približno 130 porok.
Usodni da v soncu ali dežju
Začelo se je seveda veliko prej. Urška je v začetku srednje šole za božično darilo dobila fotoaparat. Včlanila se je v fotografsko društvo, kjer je spoznala Domna. Tudi njega je fotografija že od nekdaj zanimala. Z nabiranjem znanja, veščin in izkušenj sta si tlakovala pot v svet profesionalne fotografije. Oba sta izbrala študij računalništva, ob čemer sta se zavedala, da sta po duši svobodnjaka in da bosta svoje delovno mesto najverjetneje ustvarila sama. Ko sta pred več kot desetletjem sprejela družinsko ponudbo za fotografiranje poroke, si nista zares predstavljala, v kaj se spuščata. »Na srečo se je tisti dan vse zložilo tako lepo, kot je le mogoče. Vreme je bilo krasno, časa je bilo dovolj, mladoporočenca in svatje so bili sproščeni. Če bi bilo takrat tako kot na najini drugi poroki, ko je cel dan deževalo, bi danes verjetno počela kaj drugega,« prizna Domen.
Oba znata biti pozorna na malenkosti in ohranjati odprtost, zaradi katere gledata izven okvirov. Tam je običajno prostor za kaj novega in drugačnega. Predvsem sta se v teh letih naučila, da sta na porokah tudi sama del večje slike. In zato sta že zdavnaj vzela v zakup, da sta ženinu in nevesti včasih tudi prva pomočnika.
Metuljčki, uhani in strgani gumbi
Ker sta običajno med redkimi ljudmi, ki so na poročni dan resnično ves čas ob ženinu in nevesti, sta v teh letih že šivala gumbe in bleščice na obleki, popravljala pričesko, pritrjevala venček, Domen je izkušen mojster v zavezovanju kravat in metuljčkov, Urška je nekoč tik pred zdajci nevesti še preluknjala ušesa, da si je lahko nadela uhane. »Včasih lahko mini šiviljski pribor ali nitka za zobe rešita dan. In za takšne malenkosti je treba imeti posluh, ker se vzdušja in čustev na fotografijah ne da ponarejati,« pravi Domen. Idealno se jima zdi, če ju par v načrtovanje poroke vključuje že od začetka. »Dobra fotografija potrebuje čas in zato je časovno usklajevanje še posebej pomembno. Če si nekdo želi poročno fotografijo ob sončnem zahodu, je ob treh popoldne pač ni mogoče posneti. A kadar se prej dovolj pogovarjamo, lahko pričakovanja in realne možnosti zbližamo. Enako je z lokacijami. Niso vse enako fotogenične. In če si nevesta želi tudi lepe fotografije oblačenja, jih je v tesni sobici z močno pobarvanimi stenami res težko posneti,« dodaja Urška. Glede na vse, kar sta na porokah že videla in doživela, sta parom pri načrtovanju pogosto eden najbolj dragocenih virov informacij. »Sicer pa po nekaj porokah, kjer so bili svatje, večina čisto dobro ve, česa noče. To pa je že zelo veliko.«
22»Prodreti na tuj poročni trg ni enostavno. V tujini vse niti v rokah držijo načrtovalci porok. Ko sva dobila prve reference, je bilo lažje. Predvsem je v dobi svetovnega spleta veliko lažje predstaviti svoje delo in se uveljavit tudi čez mejo,« pravi Urška.

Cena povprečne poroke v Sloveniji je med deset in 15 tisoč evri. Meje navzgor seveda ni. Cene poročnega fotografiranja se začnejo pri 600 evrih, storitve Domna in Urške stanejo 1.400 evrov, sicer pa cene priznanih fotografskih imen tudi nad dva tisoč evri niso nobena redkost.

»Se mi je že zgodilo, da mi je bodoča nevesta omenila ime oblikovalca in obleke, ki jo je izbrala, a sem natančno vedel, kako izgleda. Takrat sem se malo zamislil nad tem, kako globoko sva padla v ta posel,« se smeje Domen.

Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika 13. februarja 2014.