Izziv z najlepšimi razgledi

V 24 urah po koroških vršacih

11:10

Aleksander Reberšek je človek širokega srca in odprtega uma. V Savinjski dolini ga že leta poznajo kot širokosrčnega dobrodelneža in odličnega organizatorja. Pred časom, ko je prestopil prag državnega zbora, ga je lahko spoznala vsa Slovenija. Poleg vseh obveznosti in projektov, ki jih vodi, je predvsem človek, ki življenje zajema s polno žlico in uživa v njegovih lepotah. Posebno mesto v njegovem srcu imajo domače planine. Rad ima izzive in tako ne preseneča, da je obe ljubezni združil ter se podal na enega najtežjih planinskih izzivov pri nas – K24, koroški planinski izziv. Po osemdeset kilometrov dolgi poti s približno pet tisoč višinskimi metri ga je vodil Janez Stočko, ki je pot prehodil že petdesetkrat.

Snapseed 1
V pričakovanju sončnega vzhoda na poti od Olševe proti Raduhi

»Zelo rad delam z ljudmi in za ljudi, potrebujem pa notranji mir, ki ga najpogosteje najdem v gorah. Sem velik ljubitelj gora, narave, neskončnih razgledov, predvsem sončnih vzhodov na vrhu gora,« v uvodu pove Aleksander Reberšek, ki je pred dnevi uspešno prestal enega najtežjih planinskih izzivov pri nas, ki povezuje pet najvišjih oziroma najpomembnejših koroških vrhov. »Ko sem pred leti prvič izvedel za K24, sem se najprej vprašal, kako nor moraš biti, da greš na to pot. A zarečenega kruha se očitno največ poje,« pravi Aleksander, potem ko je ugotovil, da je tudi sam dovolj nor za to pot.
Aleksander je velik ljubitelj narave in pogost obiskovalec planin in gora. Svoje podvige skrbno beleži in s prijatelji ter z znanci na socialnih omrežij pogosto deli čudovite poglede na hribe in doline. Pred planinskim izzivom, ki od planincev zahteva maksimalno predanost in železno voljo – v manj kot 24 urah je namreč treba skleniti krog in osvojit pet najpomembnejših koroških vrhov – se je, kot je povedal, že večkrat povzpel na štiri od teh, ki so vključeni v K24. Povzpel se je že na Uršljo goro, Smrekovec, Raduho, Olševo, a do tega izziva še ni osvojil gore kralja Matjaža, Pece.

»Življenje živeti, ne preživeti«
K24 ni bil prvi planinski izziv, ki si ga je zastavil in tudi uresničil. »V življenju si rad postavljam izzive, kot recimo nekaj časa nazaj, ko sem v enem dnevu stopil na vrh Stola, Grintovca in Triglava, najvišje vrhove Karavank, Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp. V življenju želim živeti, ne pa življenja zgolj preživeti,« pravi.
In kaj človeka žene, da se priganja do skrajnih moči? »Gre na nek način za soočenje s samim seboj in za iskanje meja svojih sposobnosti,« pojasni. In kaj človek občuti, ko doseže cilj? »Težko z besedami opišem, kakšni so občutki po takšni težki preizkušnji. Vsekakor pa sem neizmerno srečen,« je povedal Aleksander in priznal, da je vse skupaj morda celo nekoliko podcenjeval in so nekaj dni po pohodu noge še vedno boleče. »Še vedno močno čutim noge, imam žulje in odrgnine. Ampak povem vam, da je bilo vredno.«

Od Črne do Črne
Tokratna odprava je pot začela ob 22. uri v središču Črne pri tamkajšnjem vodnjaku. Poti so se planinci lotili v nasprotni smeri urinega kazalca, ta smer naj bi kljub najvišjemu vzponu na koncu vseeno veljala za lažjo. Najprej so osvojili Peco, nato Olševo, Raduho, Smrekovec in na koncu še Uršljo goro ter krog sklenili na začetni točki pri vodnjaku v središču Črne na Koroškem. »Najtežji je bil zagotovo zadnji vzpon na Uršljo goro, ker je bila za nami že dolga pot, bilo pa je tudi zelo vroče. Pri tem vzponu me je zato močno spodbujal kolega Marjan Kotnik, pri spustu pa naključni obiskovalec Rajko, ki me je pospremil do Naravskih ledin. Težko opišem, ampak poznalo se je, da nisem bil prav dobro naspan in da sem bil od tako dolge poti že precej utrujen,« razlaga Aleksander. Pri tem opozarja, da je za osvojitev cilja treba imeti »dober tempo«, saj ga drugače ni mogoče doseči v 24 urah. »Ustavili smo se samo dvakrat, hitro pojedli bograč ali ›štrudelj‹.«
Zagrizenega planinca sta na poti najbolj očarali Raduha in planina Grohat. »Tam še nisem bil in mi je bilo zelo všeč. Pravljica. Verjamem, da se bom še oglasil tam. Posebni se mi zdita tudi Uršlja gora in Olševa, ki sem ju že večkrat obiskal,« pravi in dodaja, da je bilo najlepše in najbolj čustveno tik pred ciljem, ko je zagledal vodnjak v središču Črne. »Takrat sem tudi spustil solzo sreče.«

Prvi, ki je premagal koroški hribovski izziv, je bil leta 2000 Mežičan Alfonz Prevorčič Fonza. Pot, za katero bi preračunano iz planinskih vodnikov potrebovali 30 ur normalne planinske hoje, je premagal v 18 urah in 33 minutah. Prva ženska, ki ji je to uspelo, je bila Ravenčanka Veronika Viltužnik.

 

K24 je ime za najtežji koroški planinski izziv oziroma pot, ki povezuje pet najpomembnejših koroških vrhov: Olševo, Peco, Raduho, Smrekovec in Uršljo goro. Pot je dolga 92 km in premaga 5.300 višinskih metrov vzpona ter prav toliko tudi spusta. Kdor progo uspe premagati v manj kot 24 urah, postane član prestižnega kluba K24.

LEA KOMERIČKI KOTNIK
FOTO: osebni arhiv

Deli