Ko voda in otroci utihnejo, so na obzorju težave

Kukovičičev mlin v Podsredi – zadnji delujoči na reki Bistrici

15:32

Pri Kukovičičevih reka Bistrica mlinska kolesa vrti že skoraj petsto let. To je eden mnogih mlinov, ki so skozi stoletja skrbeli za kruh prebivalcev Kozjanskega in Obsotelja. Danes je zadnji, kjer je izpod težkih kamnov še vedno mogoče dobiti moko za kruh in koruzni zdrob za žgance. Sedanja gospodarja Maja in Toni obiskovalcem obudita delček zgodovine in jih založita s prvovrstnimi domačimi dobrotami.

Podsreda 3, ekološka kmetija Kukovičič in stari mlin foto:Edi Einspieler/Sherpa
Podsreda 3, ekološka kmetija Kukovičič in stari mlin foto:Edi Einspieler/Sherpa

»Od nekdaj so govorili, da smo doma bogu za hrbtom. Kar je veljalo kot slabost. Danes je to prednost,« se nasmeje gostiteljica. A preden je v tem našla priložnost tudi zase in za svojo družino, je verjela, da je klasična šolska pot do izobrazbe tudi pot do dobre službe in boljših delovnih pogojev. Ko sta z možem postala starša dveh otrok, je bilo jasno, da utečena pot ni vedno prava. Pred sedmimi leti je pustila službo in ostala doma na kmetiji. »Glede na to, da sem bila zaposlena v trgovini z nepredvidljivim delovnim časom in najnižjo možno plačo, velikega obžalovanja ob tem koraku nisem čutila. Je pa res, da ti še tako nizka plača daje občutek varnosti. Odtlej je vse odvisno od mene.« Zgled njenih staršev, ki se že poldrugo desetletje ukvarjajo z ekološkim kmetijstvom in redno prodajajo na ekološki tržnici v Ljubljani, jo je navdal z upanjem, da bi lahko to bila poslovna priložnost tudi zanjo.
Vsak les ima svoj namen
Pri Kukovičičevih je bil vedno močan rod. Po očetovi strani ima mož Toni šest tet in stricev, po mamini kar enajst. Poleg mlina gre iz roda v rod tudi ime Anton, čeprav si zadnji v liniji ni ravno predstavljal, da bo kdaj mlinar. »Po dolgih letih sva se odločila, da bova mlin obnovila in njegovo namembnost obudila. Upala sva, da naju bo pri tem podprla država, a so se pogoji na razpisu za najine zmožnosti izkazali za prezahtevne. Zdaj stavbo obnavljamo korak za korakom,« pove Maja. Osnovni mlinski mehanizem je takšen kot pred stoletji, ko so ljudje še poznali ne tako očitne prednosti narave. »Vrtljivi deli mehanizma so iz macesna, ki se najmanj obrablja, preslica je iz drena, ki je najtrši in najbolj trpežen, posoda za moko in grod za pšenico sta iz lipe, ker je črvi ne marajo, zaščitni pokrov je iz smreke, ker je najlažja za dviganje, zunanja kolesa so hrastova, ker je najbolj trden,« Maja razloži v moževem imenu, ki ga ob našem obisku ni bilo doma. Sicer pa so tudi v starih časih najpogosteje mlele ženske. Pomembno je bilo, da je nekdo z enim ušesom ves čas spremljal dogajanje v mlinu. »Kamen se ne pregreje in meljemo lahko ves dan. Le žito je treba dosipati. Če voda enakomerno žubori, je vse v redu. Če pa utihne, je to tako, kot če utihnejo otroci. Nekaj je narobe. Električni mlin varovalka ustavi, voda pa dela neumnosti.«

StO
Foto: SHERPA

Celoten članek lahko preberete v Novem tedniku 18. aprila 2019.