Kockar, ki ničesar ne postavi na kocko

Ker mu je bilo v šoli dolgčas je začel sestavljati rubikovo kocko – Danes je med najboljšimi na svetu

11:38

Na prvi pogled je povsem običajen najstnik. A ko v roke prime rubikovo kocko, se razkrije talent genija. 18-letni Velenjčan Staš Zupanc se uvršča med najboljše tekmovalce v hitrostnem sestavljanju rubikove kocke na svetu. Povsem naključno premešano kocko sestavi v vsega šestih sekundah. Manj kot 20 sekund potrebuje, da kocko sestavi z zavezanimi očmi ali z eno roko.

»Če želiš rubikovo kocko sestaviti z zavezanimi očmi, je dovolj, da poznaš abecedo in tri algoritme.«

DL3U0406Svetlolasega mladeniča je širša Slovenija prvič spoznala že pred štirimi leti, ko je svoje spretnosti pri sestavljanju pisane kocke predstavil v šovu Slovenija ima talent in se prebil do polfinala. »Talenti so pripomogli k veliki popularizaciji rubikove kocke v Sloveniji. V trgovinah jo je bilo takrat zelo težko dobiti, saj je bila nemalokrat razprodana.« To mu je prineslo tudi prvo sponzorsko sodelovanje, saj je proizvajalec kock zaradi njegovega sodelovanja v šovu beležil izjemne prodajne rezultate. »Z nastopom sem v celoti dosegel zastavljen cilj. Pokazal in dokazal sem, kaj zmorem, predvsem pa sem ›kockanje‹ predstavil širši javnosti,« se spominja prvih medijskih nastopov.
Med vrstniki v velenjski Osnovni šoli Mihe Pintarja Toleda je takrat veljal za pravega zvezdnika. Kocka ga je takrat spremljala na vsakem koraku. »Takrat sem morda res malo pretiraval. Bi rekel, da sem šel v popoln ekstrem. Kocka je bila povsod z menoj. V šoli, na izletih, treningu tenisa, skratka povsod.« Kocka je bila med takratnimi osnovnošolci izjemno priljubljena. Celo preveč. V šolskem letu, ko je osnovnošolske klopi zamenjal za srednješolske, so v »njegovi« osnovni šoli – kjer sta zaposlena tudi oba njegova starša – kocke prepovedali in jih definirali kot orožje.

Za vse je kriv sošolec

Bolj natančno sošolčev brat. Staš je namreč kocko v roke prvič prijel v sedmem razredu osnovne šole, potem ko jo je v šolo prinesel njegov sošolec, čigar brat jo je dobil za rojstnodnevno darilo. »Ker sva vedno in povsod tekmovala, je bilo to, da on nekaj zna, jaz pa ne, zame silen izziv. V tednu dni sem s pomočjo navodil na spletu znal sestaviti kocko.« Staš se pri tem ni ustavil. Fanta sta iz tedna v teden tekmovala, kdo se bo prej naučil kaj novega. In kocka je vedno bolj postajala Staševa največja prijateljica. »Prva tri leta sem kocko sestavljal po deset ur na dan. Od dveh popoldne do polnoči. Moj rekord je od sedmih zjutraj do enajstih zvečer, kocko sem tisti dan z eno roko sestavljal tudi med kosilom,« je povedal.
Takrat je kocke kupoval še sam oziroma jih je s pomočjo očeta naročal iz Amerike. Staš pri sestavljanju v zadnjem času uporablja posebej za tekmovanja prirejeno kocko, ki jo je dobil, potem ko je uspel pridobiti sponzorstvo proizvajalca. »Vesel in ponosen sem, da sem prišel v to kockarsko družino,« pravi, medtem ko prsti ves čas vrtijo kocko. In to kocko, katerih je trenutno na svetu zgolj 89.
In zakaj ga je rubikova kocka tako očarala? »V mojem otroštvu je bila ena stalnica in to so bile lego kocke. Pri vseh ostalih igračah in dejavnostih, za katere sem se zagrel, je veselje trajalo največ mesec. Najprej sem bil prepričan, da bo tudi z rubikovo kocko tako. Ko sem izvedel, da je to svetovno razširjena zadeva in da so organizirana tudi tekmovanja, me je želja, da bi postal boljši oziroma najboljši, gnala naprej.
Tekmuje v dvanajstih disciplinah z različnimi kockami. Njegova osrednja disciplina ostaja kocka 3×3, ki velja za kraljevo disciplino. »Predvsem zaradi tega, ker je ta kocka najbolj znana in najbolj razširjena, jo zna sestaviti največ ljudi. Posledično je v tej disciplini tudi konkurenca najhujša.« To je tisto, kar tekmovalnega mladeniča vleče naprej. »Kocko bom sestavljal, dokler ne bom postal svetovni prvak ali ne bom podrl svetovnega rekorda,« odločno pove. »Bo zelo težko. Pred kratkim je povsem povprečen Kitajec popravil rekord s 4,22 sekunde na 3,47 sekunde.«

Ni nepomembno, kakšna je kocka

Kot pri vseh ostalih športih – hitrostno sestavljanje kocke si s pomočjo Red bulla utira pot na športni zemljevid – ni nepomembno, kakšna je kocka in kako se tekmovalec z njo ujame. »Sam uporabljam kocko, katere dolžina stranice meri 56 milimetrov. Nekatere kocke merijo 55, druge 57 milimetrov. Vsak se odloči za tisto, ki mu najbolj ustreza. In ta milimeter se zelo pozna pri občutku in seveda tudi pri času.« Na tekmovanju v hitrostnem sestavljanju rubikove kocke je pomembna vsaka malenkost: »Dobro je vaditi začetek, saj že pri tem lahko hitro izgubiš pol sekunde.« Tekmovalci morajo imeti obe dlani na mizi oziroma na tekmovalni ploskvi in ko jim sodnik da znak, lahko primejo kocko ter jo začnejo sestavljati. Ura se ustavi, ko spet položijo obe roki na mizo.
Kot pravi, je največja napaka, ki bi jo lahko kockar »zagrešil« na tekmi, da bi tekmoval z izposojeno kocko. »Kock se ne posoja. Vsak si jo pripravi po svoje,« razloži. Ko dobi novo kocko, jo najprej kakšen dan pripravlja. To pomeni, da jo najprej popolnoma razstavi, namaže in privije vzmeti, kot mu ustreza. »Je pa tako, da se tudi kocki iz iste serije lahko v roki obnašata povsem drugače. Tisti, ki se s tem ne ukvarja, tega ne opazi. Mi opazimo. Če s kocko nisem zadovoljen, ›zahtevam‹ novo,« prizna, saj na tekmah ne želi ničesar prepustiti naključju.

Nismo matematični »friki«

Bežen opazovalec in povsem povprečen posameznik, ki ima doma na polici med igračami tudi rubikovo kocko in jo le s težavo ali sploh ne sestavi, je prepričan, da sta v ozadju hitrostnega sestavljanja predvsem matematika in fizika, pri čemer so kockarji, ki jim prsti skoraj nenadzorovano »skačejo« po kocki, matematični »friki«. Podobne opazke je Staš Zupanc slišal že velikokrat. Strinja se, da so kockarji posebneži, a ne matematični geniji. »Pri reševanju kocke gre res za znanje algoritmov, ki pa so že zapisani in jih ni treba izračunati. Torej ne gre za matematiko. Odločilno je, kako hitro si stvari razjasnimo, zapomnimo in kako spretni smo s prsti. Po vsem tem času pri sestavljanju sploh ne razmišljam več, katero potezo moram narediti. Ko vidim kombinacijo barv, preprosto vem, kaj sledi. Zato lahko kocko rešujejo tudi na slepo. Pri reševanju kocke ni nobenega računanja, algoritmi so zapisani s črkami in ne s številkami, tako da gre predvsem za pomnjenje v prstih. Ko nekajkrat izvedeš posamezen algoritem, si ga prsti zapomnijo.«

Sestavljanje na slepo

Kmalu po izdaji rubikove kocke so se na trgu pojavile podobne uganke. Na primer različica 4×4 ali rubikovo maščevanje, 2×2 različica ali žepna kocka, različica 5×5 ali profesorjeva kocka, veliki kocki 6×6 in 7×7 ter tudi uganke različnih oblik, kot sta skewb in pyraminx v obliki tetraedra. Vse to so tudi tekmovalne discipline. Največ tekmovalnih različic je s kocko 3×3. Med drugim obstaja tudi sestavljanje z eno roko in na slepo. »Rešiti kocko na slepo je dokaj preprosto. Razumeti moraš premikanje določene stranice na kocki, se naučiti tri algoritme in poznati moraš abecedo. Naslednji korak je, da vsaki nalepki v mislih pripišeš eno črko. Ker kocko na slepo rešuješ po koščkih, si s temi črkami sestaviš besede in povedi, ki so ključ za rešitev kocke na slepo. Ko se besedilo, ki si ga izmisliš, konča, je kocka sestavljena.« Tako preprosto se sliši in tudi vidi, ko to naredi profesionalec. Za navadne smrtnike je to genialno. Pri tem so pomembni izjemno osredotočenje, prostorska predstava in odličen fotografski spomin. Predvsem pa veliko miru za vajo.
Danes Staš kocko sestavlja manj kot pred leti. Predvsem zato, ker ga konec šolskega leta čaka matura. Kljub temu sledi najpomembnejšim tekmovanjem in rezultatom. Pred tekmovanjem kocko nekaj dni sestavlja po deset ur dnevno. Na dan tekmovanja traja ogrevanje od dve do tri ure, pojasni: »Najprej vselej ›popokam‹ sklepe na prstih in roke primerno ogrejem. Pomembno je, da imam roke ravno prav tople. Ne preveč, ker sicer izgubim pravo moč. S seboj imam vedno tudi brisačo, saj je pomembno, da so roke ravno prav vlažne.« Na tekmi res šteje vsaka malenkost. Čeprav je Staš Zupanc strasten kockar, pravi, da je velik »ziheraš«. Nerad veliko tvega, zato nikoli ničesar ne postavi na kocko.

LEA KOMERIČKI KOTNIK
Foto: GrupA

Rubikova kocka (izvirno znana pod imenom Magična kocka) je vrsta znane mehanske uganke in igrače, ki jo je leta 1974 izumil madžarski izumitelj, kipar in profesor arhitekture Ernő Rubik. Kocka je plastična in jo sestavlja 26 manjših kock, ki se vrtijo okoli po navadi nevidnega jedra. Vsaka od devetih vidnih kvadratnih ploskvic na strani rubikove kocke je pobarvana z eno od šestih barv. Ko je kocka razrešena, ima vsaka stran kocke svojo barvo. Vrtenje vsake ploskve dovoljuje, da se manjše kocke razporedijo na več različnih načinov. Izziv uganke je vrniti kocko v svoje izvirno stanje, kjer je na vsaki strani kocke vseh devet manjših kock enako pobarvanih.
Prve kocke so izdelali konec leta 1977 in jih začeli prodajati v trgovinah igrač po Budimpešti. Sčasoma se je priljubljenost igrače razširila. Magično kocko so v rubikovo kocko preimenovali maja 1980. Gre za najbolj prodajano igračo na svetu. Do danes je bilo, skupaj z izpeljankami, prodanih več kot 350 milijonov kock.

 

Rubikova kocka je lahko v enem od približno 43 trilijonov različnih položajev. Ne glede na to lahko vsako kocko rešimo v 20 potezah.

 

 

Deli