Lahko srečate šakala, medveda težje, volka nikakor

V Kozjanskem parku gostili poznavalca velikih zveri Tomaža Berceta

12:07

Vsi smo zrasli ob podobi strašnega in nevarnega črnega volka. Če že ni preganjal Rdeče Kapice ali treh prašičkov, se je v obliki neznane črnine skrival pod našimi posteljami. Tudi zato smo ob divjih zvereh še danes malo na trnih. Volkovi in medvedi zbujajo občudovanje in nelagodnost. Vemo, da smo jih dolžni zaščititi, a hkrati upamo, da se naše poti ne bodo nikoli križale z njihovimi. A kot pravijo strokovnjaki, se povprečen nabiralec borovnic ali gob pravzaprav nima česa bati.

Tomaž Berce
Tomaž Berce

V Sloveniji se živi dobro. Vsaj medvedi, volkovi in šakali tako trdijo. Če odštejemo risa, ki je pri nas ves čas na robu izumrtja, se je število divjih zveri v zadnjih letih precej povečalo. V desetih letih se je število medvedov povečalo za štirideset odstotkov. Tudi število volkov narašča, po zadnjih ocenah jih je približno 75. In tudi šakali so se v tem času razširili po vsej Sloveniji. »Risov je le približno deset ali dvajset. Zato je že letos predviden prvi odlov risov v Romuniji, ki jih bodo v naslednjih letih naselili pri nas. Tako se bo populacija povečala in genetsko popravila,« razlaga Tomaž Berce, biolog v Zavodu za gozdove Slovenije. Hkrati dodaja, da pretiranega strahu pred srečanjem z velikimi zvermi v naših bližnjih gozdovih ni treba imeti. »Da bi kakšen volk, da o risu ne govorimo, zašel na Celjsko ali širše Kozjansko, je skoraj nemogoče. Medved občasno pride na območje Bohorja, le šakal se pogosteje pojavlja v Celjski kotlini. A tudi pri tej vrsti stalnih družin na tem območju še ni.«
Če po naključju zadenemo na gozdni loteriji …
Morda se vam je kdaj že celo zgodilo, a kot večina sprehajalcev v gozdu se tega sploh niste zavedali. Divje živali z zvermi vred si srečanja s človekom želijo točno toliko kot človek z njimi. Zato se bližnjemu srečanju izognejo v širokem loku. Razen če jih presenetimo. Če nič drugega, so medvedi zelo veliki in če jih dobimo na levi nogi, so v resnici lahko nevarni. »V vsakem primeru ohranimo mirno kri. Še bolje je že vnaprej opozarjati nase z govorom, žvižganjem ali vsaj udarjanjem s palico ob debla,« svetuje Berce. Slovenija je geografsko poseljena tako razpršeno, da velikih divjin, kjer stotine kilometrov daleč ne bi bilo človeških naselbin, ni. Vasi se raztezajo prav do roba gozda ali še dlje. »Ljudje pogosto neprimerno odlagajo biološke odpadke, kar privabi medveda v bližino bivališč. Ko se tega navadi, postopoma izgubi strah pred ljudmi. To dolgoročno seveda ni dobro,« pravi Berce.
Med čebelnjak in medveda se postavi lovec
Zaščitniki narave in živali seveda dobijo pike že ob omembi lovcev. A Berce ostaja na realnih tleh. »Predvsem v Evropi je zlitost civilizacije z divjino že tako globoka, da je upravljanje z živalsko populacijo na nek način nujno. Karizmatične zveri, kot so volkovi in medvedi, ljudi privlačijo, a se jih hkrati bojijo. Zaradi škode v ogradah s pašnimi živalmi in zaradi razdejanih čebelnjakov je slednje normalno.« Zaradi zaščite celotne vrste je tu in tam nujno žrtvovati posamezen primerek. »Ljudje in živali morajo živeti v sobivanju. Če ljudje na nekem območju tega ne sprejemajo in zaradi povzročene škode zveri globoko odklanjajo, se vrsta na takšnem območju dolgoročno ne ohrani. Tudi zato je vedno treba tehtati med interesi in poslušati obe plati zgodbe.« Če ste kdaj pomislili, da bi na primer brez volkov prav lahko shajali, pomislite še enkrat. Prav vsak delček ekosistema namreč opravlja svojo nenadomestljivo nalogo. Kadarkoli smo ljudje naravo skušali krotiti po svoje, se nam je vse skupaj kot bumerang vrnilo še s kakšno precej bolj zoprno nadlogo.
StO