Legendarni Jurij Souček, človek, kakršnih manjka

10:06

Jurij Souček je zagotovo med tistimi, ki pri odraslih Slovencih sprožijo številne spomine na svoje gledališke, radijske in filmske uprizoritve.

DL3U9987
»S talentom lahko prideš pri nas le do določene stopnje, za kaj več potrebuješ tudi drugačno podporo.«

Leta 1929 rojen igralec je diplomiral na trgovski akademiji, potem še na ljubljanski akademiji za igralsko umetnost v razredu Vide Juvanove. Pozneje se je zaposlil v Drami, kjer je s krajšim premorom v svobodnjaških vodah delal do upokojitve leta 1993. Za svoje delo je leta 1994 prejel Borštnikov prstan, leta 2005 mu je dodal še viktorja za življenjsko delo. Leta 2018 je prejel tudi nagrado Franeta Milčinskega – Ježka za življenjsko delo.

Kljub temu da je upokojen, je še vedno dejaven, čil in zdrav devetdesetletnik. Konec decembra lani je na Vrhniki nastopil na osrednji proslavi v spomin na Ivana Cankarja.

Krasno vas je bilo poslušati, kako ste recitirali delo Ivana Cankarja. So vam njegova dela blizu?
Cankar pride vedno prav. Pisal je za vse. Zadel je mišljenje naroda oziroma ljudstva. On namreč deli: narod so izvoljenci oziroma posebna soba v gostilni, ljudstvo so tisti za »šankom«. Drugače mi Cankar res leži. Kurent je eden mojih ljubših monologov. O Cankarju sem veliko razmišljal. Zelo težko ga je ujeti v pravo atmosfero, ker je bil zelo bister, malce zloben, malce privoščljiv, malce tudi iznajdljiv, saj je knjige pisal tudi zato, ker je potreboval denar.

Cankar je verjel v samozavest naroda, verjel je v našo svetlo prihodnost. Kakšna se zdi vam prihodnost našega naroda?
V prihodnost je najbolje verjeti takrat, ko preteče, ko ni več »bodočnosti«. Prihodnost je nekaj meglenega, je zelo individualna stvar. Nikoli si nisem mislil, da bo igralski kolega predsednik vlade. Njemu ne bi niti Josip Vidmar uganil prihodnosti – recimo meni jo je.

DL3U9964
»V mladosti sem igral v Mostah v ljubiteljskem gledališču. Dobil sem vlogo policijskega zasliševalca. Moja starša približno mesec nista govorila z mano, ker jima moja vloga ni bila všeč.«

Kaj vam je prerokoval?
Vidmar je zelo rad prerokoval z roke. Rekel je, da bo moja zadnja žena tudi pevka. Ne vem, kje je to na roki našel.

Od kod potem vaš talent?
S petimi ali šestimi leti sem že odlično bral, zelo rad sem hodil v lutkovno gledališče. Že kot otrok sem bil drugačen, poseben.

DL3U9917
»V Mariboru sem srečal Mileno, videl sem jo, kako je klepetala na pločniku z Janezom Klasincem. Še preden sem se zaljubil vanjo, sem že bil ljubosumen. Seveda sem se vanjo zaljubil tudi zaradi lepega glasu.«

Nikoli se niste zlili z večino?
V času, ko je bila parola, da smo vsi umetniki, sem trdil, da je igralstvo individualna umetnost. Tudi na akademiji sem imel zaradi tega težave. Vsak izmed nas je posebnež, mene recimo ne boste takoj videli, Borisa Cavazzo pa takoj. Mene boste pa takoj slišali. Nekaj je v nas, kar nas loči od ostalih. To je človek z napako, ki je zanj dar ali nesreča.

Za vas je bil dar?
Ne vem. Nisem se vedno znašel v tem igralskem poklicu, zato sem večje vloge naredil ob Drami. Zato sem pomagal ustanoviti Oder 57, Malo Dramo. Kot mlad sem bil upornik.

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

Daljši intervju si preberite v zadnji številki Novega tednika!

banner-ntrc-martinovanje

Deli