»Navijači smo prva rezerva na igrišču«

Na glavi kapitanska čepica, v rokah kopije pokalov, v srcu slovenski šport

15:09

Soustvarjal je slovensko košarkarsko pravljico v Turčiji. Na olimpijskih igrah v Južni Koreji je bil priča izjemnim predstavam slovenskih hokejistov. Pred kratkim se je vrnil iz Združenih držav Amerike, kjer si je še z nekaterimi drugimi slovenskimi košarkarskimi navdušenci ogledal nekaj tekem z Luko Dončićem. V mislih imamo strastnega navijača Aleksandra Javornika – Žavskega, ki je širši javnosti postal znan po svoji izvirni navijaški obleki ter kopijah pokalov in medalj. Kljub temu da njegova oprava spominja na Titovo, pri njenem kreiranju ni imel v mislih njega.

DL3U6372»Obleči nisem želel klasičnih navijaških oblačil, ampak sem želel izgledati vsaj malo bolj ›ugledno‹, s čimer bi v športno dvorano lažje prinesel repliko pokala. Izbral sem suknjič, kravato in kapitansko kapo. Zaradi nje sem po Evropi dobil celo vzdevek admiral. Če smo dovolj pozorni, opazimo, da je imel Tito kot maršal drugačno pokrivalo. Podobnost med nama je povsem naključna, ker sva oba nekoliko bolj polnega obraza in nosiva očala,« pojasni Aleksander Javornik – Žavski iz Ložnice pri Žalcu.

Kako ste se spomnili, da bi lahko bili del vaše navijaške oprave tudi pokali in medalje, ki so povsem natančne kopije originalnih, le da so v vašem primeru izdelani iz stiropora?

Želel sem si, da bi bila za mojimi oblačili navijaška zgodba, zato sem kot prvi na svetu začel izdelovati replike pokalov in medalj. Da pokali niso pretežki – večino časa jih držim nad glavo – so izdelani iz stiropora. Do zdaj najodmevnejši je pokal z evropskega prvenstva v Turčiji, kjer sem ga imel ves čas pri sebi. Na koncu se je izkazalo, da je bilo to še kako upravičeno, saj so fantje postali evropski prvaki, mene pa je takrat marsikdo poimenoval kar Nostradamus.

Nedavno ste se vrnili iz ZDA, kjer ste si ogledali tekmo z uspešnim mladim slovenskim košarkarjem Lukom Dončićem. Zagotovo ste še polni vtisov?

Seveda, tega človek ne more pozabiti. Še vedno sem tako poln adrenalina, da bi šel kar nazaj. Do zdaj sem se namreč vedno zbujal ponoči in Luko Dončića gledal na televiziji. Vedno sem si želel kakšno tekmo s slovenskim zvezdnikom videti tudi v živo in to se je res zgodilo. Skupaj še s preostalimi navijači smo odpotovali ZDA in bili priča izjemnemu vzdušju.

Na tribunah med navijači vas lahko zagotovo opazimo pri košarki, hokeju in rokometu. Kaj imajo skupnega, da so vas tako pritegnili?

V živo je najlepše pogledati dvoranske športe, medtem ko se pri nogometu, če nimaš res dobrega sedeža, več vidi na televiziji. Prav tako je pri dvoranskih športih višja raven navijanja. Med navijači ni rivalstva in pretepov.

Torej vas pri nogometnih navijačih motijo pogosti izgredi. Kako gledate nanje?

Nogometni navijači so veliko mlajši, medtem ko dvoranske športe praviloma spremljajo nekoliko starejši. Nimam pojma, kaj razmišljajo, ko razgrajajo po tekmi. Ne vem, kaj jim je bolj pomembno, kdo je boljši ali kako dobra je tekma. Meni je zelo pomembno slednje. Zaradi tega imam veliko raje dvoranske ekipne športe, čeprav mi je zelo ljub tudi nogomet, ki sem ga v otroštvu celo treniral.

Kot sva že omenila, ste bili v Turčiji na evropskem košarkarskem prvenstvu. Odpotovali ste na olimpijske igre v Južno Korejo, kjer ste svojo nalogo prav tako zelo dobro opravili. Slovenskim hokejistom ste dali krila.

Vsak dober športnik ima rad veliko navijačev, ki ga nagradijo za vsako dobro potezo. Ponavadi smo navijači le tista prva rezerva na igrišču, ki da igralcu moč, da če je energijsko zelo izčrpan, iz sebe iztisne še tiste zadnje atome moči.

Imate kakšno izkušnjo, da je prav glasno navijanje spremenilo tok tekme?

To je bilo zagotovo v finalu evropskega košarkarskega prvenstva, ko so nam sodniki malo slabo sodili. Smo majhna dežela, nezanimiva za marketing, ampak sedem tisoč Slovencev, ki kričijo – Kdor ne skače, ni Slovenc – ima tudi svojo moč.

Na tribunah niste sami, temveč so okrog vas tudi drugi navijači. Kdo so to?

Po svetovnem košarkarskem prvenstvu v Turčiji smo se povezali v Klub navijačev Slovenije. Člani prihajajo iz vse Slovenije. V ponos mi je, da je tudi čedalje več žensk. Morda tudi zato, ker so dvoranski športi bliže nežnejšemu spolu. Spoznale so, da smo super družba. Nenazadnje gre v veliki meri tudi za druženje pred tekmo in po njej.

Navijaška potovanja niso zgolj športno obarvana, temveč pomenijo tudi možnost ogledov različnih mest. Lahko bi rekli, da se razvijate v pravo malo navijaško športno-turistično agencijo.

Polovico drži, polovico ne. Pika na i še vedno ostaja tekma. Če smo v določenem kraju, je pametno, da si ogledamo tudi tamkajšnje znamenitosti in tako malo pozabimo na navijanje.

Ko ljudje spremljajo vaše navijaške podvige, se marsikdaj vprašajo, od kod vam toliko prostega časa in seveda denarja. Vsa ta potovanja seveda niso poceni.

Sem zelo ponosen na svojega delodajalca Fužinarja iz Vitanja, ki je obenem tudi moj sponzor. Direktor Marko Hribernik me je razumel in spoznal kot človeka. Opazil je, da sem v športu z dušo in s srcem. Odločil se je, da mi bo pri veliki navijaški ljubezni pomagal tako finančno kot z dopustom. Najbolj pa mi je všeč, da sem tudi njega, ki ni nikoli rad veliko spremljal športa, navdušil zanj. Postal je navijač. Letos septembra bo celo odpotoval z nami v Miami, kjer si bomo ogledali tekmo Miami – Dallas.

CELOTEN INTERVJU SI PREBERITE V AKTUALNI ŠTEVILKI NOVEGA TEDNIKA

DL3U6366ŠPELA OŽIR, foto: GrupA

banner-ntrc-martinovanje

Deli