»Ne mislim se več ukvarjati z ljudmi, ki se jim zdijo računalniki škodljivi«

Robert Gajšek, dolgoletni ravnatelj OŠ Hruševec Šentjur

10:44

Pred prvomajskimi počitnicami se je iztekel šesti teden šolanja od doma. Epidemija novega koronavirusa je šolski sistem dobesedno čez noč iz učilnic prestavila v digitalno okolje domačih računalnikov. Le dan potem, ko so na lastno odgovornost zaprli šolo v Šmarju pri Jelšah, je bila skoraj prazna tudi hruševska šola. Stikov med zaposlenimi in otroki dveh sosednjih občin je bilo preveč. Učitelji, učenci in starši so se znašli v položaju, ki bi ga v normalnih razmerah mirno pripisali zapletu znanstvenofantastičnega filma.
SAŠKA T. OCVIRK

DL3U0415
Foto: Andraž Purg – GrupA

Robert Gajšek je ljubitelj astronomije, fotografije in računalništva. Vse to je v dolgoletnem stažu gotovo vplivalo na njegovo ravnateljevanje. Kako zelo se bo obrestovalo njegovo navdušenje nad informacijsko komunikacijsko tehnologijo, si verjetno ni predstavljal niti sam. Čeprav je prvo priporočilo v zvezi s korono vsem staršem poslal sredi noči, je v naslednjih dneh morda za razliko od mnogih drugih ravnateljev nekoliko lažje spal.
Z zgodovinske perspektive, kako bi ocenili korak, ki ga je v zadnjih tednih naredilo slovensko šolstvo?
Na Slovenskem se je s samostanskimi šolami šolstvo začelo razvijati v 13. stoletju. Šele v 19. stoletju se je šolski sistem približal temu, kar poznamo danes. Šola se je vedno prilagajala takim in drugačnim družbenim zahtevam in trenutno imamo sistem optimalno prilagojen običajnim razmeram. Po 16. marcu smo se znašli v položaju, ki je zelo daleč od teh običajnih razmer. Naenkrat je vse odvisno od IKT tehnologije, ki so jo še nedolgo tega mnogi zelo omalovaževali, češ da je škodljiva za otroke, za družbo in kaj vem kaj še vse. Ena od založb na primer ni poskrbela za digitalna gradiva, ki bi šla v korak s časom. Sredstva je raje namenila nekemu strokovnjaku, ki je po Sloveniji predaval, kako nevarni so računalniki za učence. In v takih razmerah smo morali v enem dnevu popolnoma spremeniti način dela v šolah. V prihodnje bomo morali z določenimi dejavnostmi vzdrževati veščino učencev in učiteljev za delo na daljavo ter pripravljenost celotne opremo. Take razmere se lahko še ponovijo in ne smejo nas ujeti tako bosih kot tokrat.
Kot pravite, se je pokazalo marsikaj slabega.
Nalijmo si čistega vina; trenutna situacija v nobenem pogledu ni boljša od tistega, kar smo imeli pred tem. Zadovoljni smo lahko, če poslabšanje razmer vsaj kolikor toliko omejimo. Brez kakršnih koli priprav tako temeljno spremeniti način dela, je milo rečeno tvegano. A v to smo bili vrženi in zdaj plavamo. Mnogi ob tem govorijo o tako imenovanih nevidnih, spregledanih učencih, ki nimajo enakih možnosti kot ostali. Ampak enakih možnosti tudi pred epidemijo niso imeli vsi. Res so nekateri otroci zdaj še dlje od oči sistema. Ampak nevidni so bili že prej, le da ni bilo glasnega govora o tem. Samo za primer; vsaj štirim šolskim ministrom sem razlagal, da moramo nujno nekaj narediti za otroke, ki pridejo iz drugih držav in ne znajo govoriti slovensko. Najprej jih moramo sistematično naučiti jezika, potem pa se bodo lahko vključili v šolski proces. Vedno sem dobil isti odgovor, da to ni mogoče. Očitno samo pri nas ne. Na šoli smo imeli učenca, ki se je z družino preselil na Mavritius. »Seveda lahko pride v šolo«, so mu rekli. »Pa zna francosko? Ne? Potem pa naj pride, ko bo znal.« Točna ta primer sem še nedolgo tega povedal ministru Pikalu, ko je obiskal Šentjur. Da za kaj takega pri nas ni politične volje, je dejal.
Šolanje na daljavo naj bi torej razlike med otroki še poglobilo.
Tudi zaradi nečesa, o čemer se redko govori. Nekaterim učencem zelo ustreza, da niso v šoli, da niso v stiku s sošolci, ki venomer motijo pouk. Slabši učenci, ki ne dosegajo določenih ciljev v razredu pogosto »zganjajo« pravi teror. Ker niso zadovoljni sami s seboj, se morajo potrjevati na drugačen način. Najpogosteje s tem, da so pobudniki negativnega vedenja v skupini. In tako se učitelji, namesto da bi se ukvarjali s kakovostnim podajanjem snovi, ukvarjajo z discipliniranjem slabših učencev. Zdaj teh težav ni. Otroci, ki so pripravljeni in znajo delati, bodo morda pridobili več kot bi v običajnih razmerah v šoli. Tudi to bo eden izmed vzrokov, da se bo razkorak med boljšimi in slabšimi povečal. In nedvomno se bo povečal.

Intervju v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika 30. aprila 2020

DL3U0434
Foto: Andraž Purg – GrupA

Utrinki iz pogovora:

»Z normalnim tempom do trenutne usposobljenosti uporabe digitalne tehnologije verjetno ne bi prišli niti do leta 2030. Tako pa smo bili v to vrženi čez noč. Tudi tisti, ki so govorili, da je IKT tehnologija v šolah nepotrebna.«

»Kakovostne rabe IKT tehnologije moramo otroke naučiti. Starši, ki dajo otroku v roke pametni telefon in mislijo, da je otrok zaradi tega že pameten, se motijo. Če zna otrok bolje uporabljati splet kot njegovi starši, še ne pomeni, da na njem ne počne neumnosti.«

»Politika naših ponudnikov telekomunikacijskih storitev je podla. Zanima jih dobiček, ne pa dostopnost storitev vsem uporabnikom. Peljite se v Dolgo Goro v občini Šentjur. Niti slučajno ne gre za obmejno območje, pa vas bo hitro vrglo v hrvaško omrežje.«

»Vsekakor smo se v teh tednih naučili, da določene stvari, ki so bile od Marije Terezije naprej zabetonirane, lahko počnemo drugače. Razmišljanje se bo spremenilo.«

»Prav gotovo bomo tudi po koncu epidemije ohranili nekatere dejavnosti, ki jih bomo izvajali na daljavo. Zgolj za vajo v duhu zavedanja, da nas nič ne sme presenetiti.«