Otroke moramo naučiti misliti

Dr. Ranko Rajović o NTC-sistemu učenja na poti do uporabnega znanja

10:52

»Starši otrokom zaradi pretirane skrbi in strahu nehote povzročijo veliko škodo. Otrokova naloga je, da teče, se vrti in pleza. Da je na prostem, tudi kadar je mraz. Tako razvija možgane. Naloga staršev ni otroka obvarovati pred morebitnimi padci, njihova naloga je, da karseda zmanjšajo možnost poškodb in da otroka spodbujajo pri lastnem odkrivanju sveta,« je prepričan ugleden srbski strokovnjak dr. Ranko Rajović, zdravnik, specialist interne medicine, magister nevrofiziologije, predavatelj in oče štirih otrok.

DL3U9019
Foto: GrupA

Rajović je ustanovitelj združenja Mensa Jugoslavije, danes Srbije, ki združuje ljudi z nadpovprečnim inteligenčnim kvocientom, in je avtor metode učenja z igro, ki spodbuja naravni napredek in razvoj že pri najmlajših. O programu NTC, metodi učenja, ki v pedagogiko uvaja nova dejstva o možganih, je minuli petek predaval učiteljem celjskih osnovnih šol in staršem.
Kaj je bistvo NTC-učenja?
Program NTC išče odgovore na vprašanja, zakaj smo v zadnjih letih priča vedno večjim težavam z branjem, s pisanjem in z matematiko. Glavni krivec za te težave so napake v zgodnjem razvoju otroka. Treba se je zavedati, da v celotnem razvoju otroka od rojstva do šole delamo preveč napak. Vsaka od njih škoduje določenemu delu možganov. Ko se to sešteje, prihaja do kognitivnih primanjkljajev. Program, ki ga vodimo, je zasnovan tako, da pri otrocih aktivira dodatne potenciale in jim skozi igro olajša sprejemanje novih znanj. NTC-metode omogočajo otrokom v procesu učenja aktiviranje neizkoriščenih zmogljivosti. Program je dinamičen in prežet z novimi spoznanji nevrofiziologije in z našimi izkušnjami iz praktičnega dela z otroki. Spodbujamo jih, da osvojijo in si zapomnijo pomembne informacije, ki jih s pomočjo asociacij dobijo med igro. S pomočjo NTC-metod se vsak otrok osvobodi strahu pred odgovarjanjem in strahu pred napačnimi odgovori ter s tem pridobi več samozavesti, zaupanje v svoje odgovore, v reševanje nalog in komentiranje očitnih primerov.
Mnogi pedagogi vaše metode že uvajajo v sicer trdno utirjen sistem poučevanja. A gre za majhne korake. Izobraževalni sistem je pri uvajanju novosti še vedno precej tog. V šolah je še vedno veliko učenja na pamet. Ravno do tega ste precej kritični. Zakaj?
Učenje na pamet ne more biti glavna strategija učenja. Tisto, kar se učenci naučijo na pamet, v mesecu dni pozabijo. Zakaj? Ker se učijo za oceno. Sprašujem se, zakaj bi se danes sploh učili na pamet in še to večinoma nepomembne podatke. Zakaj bi se morali naučiti latinska imena rastlin, ko so te informacije lahko in hitro dostopne? To zagotovo ni prihodnost. To seveda ne pomeni, da se otrokom ni treba učiti. Seveda se morajo. Ampak ne na pamet. Tako pridobljenega znanja ne bodo znali smiselno povezati in v življenju uporabiti. Poleg tega je današnji šolski sistem še vedno naravnan tako, da izobražuje za poklice, ki so bili aktualni pred desetimi in več leti. Potreba na trgu dela se je v zadnjem desetletju močno spremenila. Med desetimi najbolj iskanimi poklici jih pred desetletjem devet sploh še ni obstajalo. A v šolah učence še vedno učimo za poklice, ki ne obstajajo. Raziskave v Sloveniji kažejo, da je vsaka naslednja generacija malo slabša od predhodnih dveh. Predvsem na področju motorike in zbranosti, manjše je tudi splošno znanje, slabši je besedni zaklad. Če želimo nekaj spremeniti, je nujno treba zamenjati metode učenja. Cilj učenja bi moral biti, da učenci mislijo in se ne učijo snovi na pamet. Temu rečemo funkcionalno učenje. Ampak težave v resnici nastanejo že veliko pred šolo. Otroci so ob vstopu v šolo motorično vedno manj spretni, zbranost je iz generacijo v generacijo slabša. Polovica naših otrok ima razvojne motnje, težave imajo s pomnjenjem gradiva, primanjkuje jim zbranosti, vedno več je tudi motenj govora. Nujno je treba staršem razložiti, zakaj so gibanje, igra z vrstniki in preživljanje prostega časa v naravi tako pomembni in kako vplivajo na celostni razvoj otroka.

Izseki iz pogovora:

»Če otrok ne hodi bos, ne hodi in ne teče, ne bo razvil svojih bioloških zmožnosti, saj gibanje pomembno vpliva na razvoj tistih struktur v možganih, ki omogočajo branje, pisanje in računanje.«

»Pred 30 leti so samo češki turisti nosili sandale in smo se jim smejali. No, danes jih nosimo vsi. Ampak Čehe še vedno prepoznam, saj ti zdaj na plažo hodijo v sandalih in nogavicah. Ko sem prijatelja s Češke vprašal, zakaj, je rekel, da zato, ker jih moti pesek. Neverjetno. Staršem svetujem, naj si z otrokom ogledajo film o Kekcu. Tam vsi otroci hodijo bosi in se nikomur ni zgodilo nič hudega.«

»Reproduktivno učenje je najnižja stopnja učenja. Lahko se učimo na pamet, a dolgoročno od tega ne bo učinka, jutri teh informacij otroci ne bodo znali povezovati. Reproduktivno učenje je dobro samo na začetku, ko se otrok seznanja s snovjo, če pa se je hoče naučiti, ima na voljo dva načina: da si snov prebere 30-krat ali da učenje dvigne na višjo raven, da se uči z asociacijami, nelogičnimi zgodbami, tako si lažje zapomni snov.«

»Šolo moramo narediti otrokom zanimivo. Bolj zanimivo, kot so videoigre.«

»Ker se možgani najbolj razvijajo prav v prvih petih letih življenja, se mora otrok takrat čim več gibati.«

»Dolgčas je izjemno pomemben dejavnik v razvoju otroka in otrokovega intelekta. Ko je otroku dolgčas, je pod stresom in je prisiljen razmišljati.«

»Če otroku preprečujemo skakanje po kavču, ker nas skrbi za pohištvo, s tem zmanjšujemo možnosti, da bi pomembni impulzi prišli v otrokove možgane. Ko otrok skače in uravnava ravnotežje, mora aktivirati vse svoje mišice, s tem pošilja v možgane ustrezne impulze, ki oblikujejo lastne živčne sinapse. Gre za odlično instinktivno genetsko dejavnost za ohranjanje možganov. Edini način, da živčne celice preživijo, je, da nekaj delajo. Delajo samo takrat, ko je otrok dejaven, ko se giblje, skače in vrti.«

LEA KOMERIČKI KOTNIK

Intervju v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika 14. novembra 2019.