Po bližini hrepenimo in se je hkrati bojimo

10:11

Kot specialista zakonske in družinske terapije sta v Celju pred več kot desetletjem zasnovala Družinski inštitut Bližina. Oba kot asistenta delujeta na magistrskem programu Zakonske in družinske študije in programu za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija. V enajstih letih delovanja sta opravila na tisoče terapevtskih ur in na stotine predavanj ter delavnic. V sozaložbi s celjsko Mohorjevo družbo sta pred dnevi izdala knjigo za zakonce, starše in mladostnike Bližina osrečuje.
Pod vodstvom patra prof. dr. Christiana Gostečnika je skupina najbolj izkušenih terapevtov, med njimi tudi zakonca Jerebic, v Sloveniji postavila temelje družinski in zakonski terapiji kot akreditiranemu študiju na univerzitetni ravni, ki je po ameriškem vzoru eden izmed prvih v Evropi.
Če izhajamo iz naslova vajine knjige; bližina nas obdaja z mešanimi občutki. To je stanje, po katerem hrepenimo, a se ga hkrati bojimo. Zakaj?
Drago Jerebic: Vsi sesalci hrepenimo po bližini. Samo poglejte pse in mačke, kako se stiskajo skupaj, in ljudje nismo nič drugačni. Še posebej ko smo zaljubljeni, si želimo telesnega povezovanja. Spolnost je bližina na najbolj intimen način. Težava nastopi, ko ta bližina pri zakoncih ni več takšna, kot je bila v zaljubljenosti. Ko ni več izpolnjujoča in radostna. V nekem trenutku lahko bližina postane nevarna. Če nekomu pustimo preblizu, nas lahko prizadene. Mnogi zakonci se s tem preprosto sprijaznijo, druge to pripelje celo do ločitve. Upajo, da bo v nekem drugem odnosu drugače. Je pa to pogost razlog, da se pari odločijo za terapijo – ko jim bližina ni več prijetna, hkrati pa nad sabo še niso čisto obupali.
Poročena sta 14 let. Je bližina bolj varna, če si strokovnjak za to področje?
Sara Jerebic(smeh): Vsi smo samo ljudje in terapevti nismo izvzeti, ko gre za doživljanje v odnosih. Vsekakor pa je dobro vedeti, kakšna je naša čustvena dota. Kakšni so bili odnosi med očetom in mamo, kaj nam ni bilo všeč v njunem odnosu do nas, kaj posledično mož ali žena prebuja v nas. Treba se je naučiti prepoznati, kdaj naš odziv ni premosorazmeren s povodom naše slabe volje. Ko nekdo v svoji obtožbi uporabi besede nikoli ali pa vedno, je to običajno znak, da mu je partner pritisnil na bolečo točko iz preteklosti. Bližino ustvarjamo, ko govorimo o tem, kar doživljamo in čutimo. Da oseba lahko reče »boli me«, namesto »ti si kriv/a«. Šele tako se lahko partnerja slišita in premakneta s točke medsebojnega obtoževanja. Sicer pa se v igri nenehnega obmetavanja s krivdo, umikanja in napadanja lahko v začaranem krogu vrtimo v neskončnost.

Celoten intervju lahko preberete v Novem tedniku 16. februarja 2017.

StO
Foto: Grupa

_L3U2474