Pravljice nanjo niso nikoli naredile posebnega vtisa

14:59

Božena Orožen je ena tistih oseb, o katerih veliko slišiš, še preden jih imaš možnost srečati in spoznati. Kadarkoli je v našem uredništvu nanesel pogovor, da smo se pomenkovali o pomen slovenskega jezika, njegovi veličini, je prišlo do imena Božene Orožen. Obstajajo edinstvene osebe in profesorica slovenskega in ruskega jezika, raziskovalka ter prevajalka Božena Orožen je zagotovo med njimi.

DL3U1216_PURG
Božena Orožen: »Doma je dovoljen pogovorni jezik, v javnem nastopanju je potreben zborni jezik. Spačenke ne sodijo v nastope pred javnostjo, razen v posebnem primeru.«

V letu 1929 rojena Celjanka ima res izjemno znanje. Zaradi odličnih pedagoških prijemov je znanje znala prenesti tudi na številne dijake celjske gimnazije, vcepila jim je tudi ljubezen do slovenskega jezika in domovine. Priljubljeno gimnazijsko profesorico in neutrudno kulturno delavko je za življenjsko delo celjska občina leta 2000 nagradila z zlatim celjskim grbom.

Od rojstva v isti hiši

Imela sem srečo in privilegij, da sem jo lahko obiskala v hiši, v kateri se je rodila. Dobesedno. »Verjetno še zdaj spim na isti postelji, kjer me je mama rodila. To je moj dom, a človek mora gledati, da se nanj ne naveže preveč, saj ga mora slej ko prej tudi zapustiti.« Stanovanje je za nekaj let morala zapustiti med drugo svetovno vojno. Nemci so njo in njene starše odpeljali v Srbijo. Kljub vsemu meni, da je imela srečo. »Bila sem še tako majhna, dvanajst let sem imela, da sem vse težko preložila na starše, ki sta mi vojne probleme čim bolj olajšala. Če samo pomislim, da smo imeli le uro časa, da smo se vzeli s sabo najbolj nujne stvari. To bi zdaj težko prenesla. Takrat sem se naslonila na mamico. Pogosto pomislim na svoje sošolce, ki so bili nekaj let starejši fantje, a so med vojno doživeli veliko hudega. Morali so v nemško vojsko in so bili neposredno pod grozo smrti. Jaz sem kot dvanajstletno dekle vse tegobe preložila na starše. Za to sem jim zelo hvaležna.«

DL3U1226_PURG
»Naša prednost je, da se hitro priučimo tujega jezika, naša slabost je, da se prehitro prilagodimo. Ker se hitro naučimo druge jezike, prehitro opuščamo slovenščino.«

Sošolki v Celju in nato v Beogradu

Družina je nato tri leta živela v Beogradu. »Hodila sem v šolo, kolikor je bilo tedaj sploh pouka. Pouk je bil največ štirikrat na teden. Ko so zavezniki leta 1944 bombardirali mesto, spet ni bilo pouka. Včasih so nas poklicali in povedali, kaj naj se naučimo. Nato so nas čez nekaj časa poklicali na nekakšen izpit. Spominjam se, da sem bila v četrtem razredu nižje gimnazije, ko smo na travi pred vaško cerkvijo imeli izpite iz srbščine, kemije in nemščine. A veste, kaj je najbolj zanimivo? Še vedno se družim s prijateljico, s katero sva bili sošolki v osnovni šoli v Celju, nato sva bili sošolki na nižji gimnaziji v Beogradu,« se je zasmejala prešerna profesorica, ki se s srednješolskimi sošolci še redno dobiva. »Zadnja leta se dobimo vsako leto zadnji petek v maju, razen tega se dobivamo vsako sredo v kavarni hotela Evropa. Lani smo imeli sedemdeseto obletnico mature. Če nas je bilo iz obeh razredov na maturi sedemdeset, nas je seveda zdaj vsako leto manj. Mislim, da nas je bilo na zadnjem srečanju še dvajset.« Božena Orožen je leta 1948 maturirala na celjski gimnaziji in se vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani na slovenski jezik s književnostjo in ruski jezik s književnostjo. Diplomirala je junija 1954, diplomsko nalogo je napisala o savinjskem pisatelju Janku Kaču.

DL3U1247_PURG
»Profesorji so se mi že od otroških let zdeli posebni ljudje. Če sem izvedela, da je nekdo profesor, je to vplivalo na to, da je zrasel v mojih očeh.«

Profesorica, ki je pustila vtis

Njeno prvo službeno mesto je bilo na gimnaziji v Brežicah. Jeseni 1956 se je zaposlila na I. gimnaziji v Celju. Učiteljski poklic je bil zanjo od nekdaj nad ostalimi poklici, nekaj vzvišenega. »Profesorji so se mi že od otroških let zdeli posebni ljudje. Če sem izvedela, da je nekdo profesor, je to vplivalo na to, da je zrasel v mojih očeh. Zato profesorji z mano niso imeli težav. Še posebej sem imela v časteh tiste, ki so me učili slovenščino. Izpred vojne se spominjam Antona Aškerca, nečaka znanega pesnika. Predvsem mi je v spominu ostal slavist Stane Suhadolnik, ki je bil odličen metodik. Zelo blizu so mi bili tudi tisti profesorji, ki so me učili ruščino.«

BARBARA GRADIČ OSET
Foto: GrupA

 

banner-ntrc-martinovanje

Deli