Turizem so tudi mokre brisače in umazane rjuhe

Nekdanja sobarica ob mednarodnem dnevu turizma

8:14

Da smo turizem ljudje, je star slogan, ki ga izkušnje potrjujejo iz dneva v dan. Pa naj smo v vlogi turista ali turističnega ponudnika. A kdo so ljudje, ki so prvi in glavni obraz turizma? Receptorji, čistilke, natakarji, kuharji in seveda sobarice. Ena od njih je spregovorila o drugi plati bleščeče turistične medalje. Stanje v slovenskem turizmu, ko gre za kadre, je vse prej kot rožnato: ljudi, ki bi želeli delati v turizmu, je premalo. Samo na zavodu za zaposlovanje je prijavljenih približno 5.200 prostih delovnih mest, od tega 2.300 natakarjev in 1.300 kuharjev

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Recimo ji Silva. Ne bomo je izpostavljali s pravim imenom, enako tudi ne njenega delodajalca. Kljub lepim poslovnim rezultatom se v nobenem slovenskem hotelskem središču ne hvalijo ravno s kadrovskim presežkom na omenjenih delovnih mestih. Verjamemo, da je zgodba naše sogovornice le ena od mnogih.
»Pred enajstimi leti sem se zaposlila kot sobarica. Moja neto plača je znašala komaj 580 evrov, vendar sem rada hodila v službo. Delavnik je bil utečen, v nadstropju smo skupaj delale po tri. Dve sva čistili, tretja nama je pomagala, kjer je bilo treba, in po potrebi prinašala manjkajoče perilo, potrebščine in vse drugo. V zadnjem letu je bil nov red. Sama sem morala potiskati voziček z materialom za oskrbo 25 sob. Če bi si naložila manj, bi morala med delom še vsaj nekajkrat na drug konec hotela. Za seboj sem vlekla še sesalec. Delo je bilo po novem odrejeno in nadzirano z digitalnim dlančnikom. Posledično za dnevno čiščenje sobe ni bilo na voljo več 15 minut, ampak samo še šest.« Zgodaj zjutraj je bila čistilka, od 11. ure, ko morajo gostje sprazniti sobo, do 12. ure, ko se ji je iztekel delavnik, pa je morala generalno počistiti še štiri sobe. »Medtem so me nekajkrat poklicali iz recepcije, če je soba že pripravljena. Včasih so mi goste z aktivirano kartico enostavno poslali na vrata umazane sobe. Prostega konca tedna nisem imela tri mesece. Ob nedeljah, praznikih in ob popoldanskih dežurstvih je dela še več kot sicer. Moja plača je po enajstih letih zrasla na 622 evrov neto.« Dodaja, da ni bilo pomembno, koliko praznikov je bila v službi. Njena osnovna plača je bila namreč tako nizka, da ji je moral delodajalec v vsakem primeru dodati stotaka, da je zadostil zakonskim obvezam. »Z nadrejenimi se ni bilo mogoče pogovarjati o ničemer. Kako malo razumevanja imajo, mi je bilo jasno, ko sem dobila novo delovno uniformo. Sintetično blago, ki se niti malo ne raztegne, pač ni primerno za mojih 500 počepov na dan, ko sem čistila kopalnice in tla. Zaradi dvigovanja težkih bremen in potiskanja težkega vozička me je začela boleti hrbtenica. Nikogar ni bilo, ki bi me zamenjal. Cela vrsta sodelavk je bila v bolniškem staležu, druge so odpovedovale službo. Nekatere manj utrjene celo sredi dela.«
Mnogi gostje nič boljši
Sobaric in čistilk nihče ne želi nikoli videti. Kot duhovi naj bi neslišno in nevidno do popolnosti opravile svoje delo. Ste kdaj pomislili, da bi jim na mizici v sobi pustili napitnino? Tega Slovenci ne počnemo. Avstrijci ob svojem odhodu iz sobe praviloma pustijo nekaj evrov za sobarico. Med ostalimi gosti je žal tudi veliko takšnih, ki iz mini bara na primer spijejo sok in ga nadomestijo z vodo. Sobarica je dolžna to opaziti. »Zgodilo se je tudi, da je gostja kolegico obtožila kraje dragocene ogrlice. Izkazalo se je, da ji je padla za komodo. Ko je gospa potem krivico poskušala popraviti z dvajsetimi evri, sem si želela, da bi si sodelavka lahko privoščila in jo z dvignjeno glavo zavrnila. Seveda je ni.«
Silva danes ni več sobarica. Dala je odpoved in zdaj dela v živilski industriji. Plača ni nič večja, ima pa proste dneve in veliko bolj spoštljive odnose na delovnem mestu. »Služb je dovolj. Če nas ni strah dela, lahko za minimalno plačo dobimo službo dobesedno takoj. Zato vsem pravim – ni nam treba prenašati nesramnosti. Ker si tudi kot sobarica zaslužim spoštovanje.«

StO, RG

Deli