V polni hiši muzikantov ni nikoli dolgčas

Na obisku pri družini Frece – Anica in Peter s sinovoma Dejanom in Matejem

9:46

Na tedenskem koledarju se približuje četrtek. Družinska mrzlica se stopnjuje. Če bi jo prepustili lastnemu toku, bi se petkovo popoldne zagotovo sprevrglo v reprizo kakšne komedije zmešnjav. A mama se je ob treh moških pri hiši že zdavnaj naučila obvladovati razmere. »Kam in kdaj kdo gre ter kaj bo oblekel?« so vprašanja, ki trem muzikantom olajša prehod v natrpane in naporne konce tednov.
»Lepo je, če te na postelji čaka sveža in zlikana srajca,« v smehu pravi Peter. Seznam stvari, ki jih pred odhodom na ›špil‹ res ne bi bilo dobro pozabiti, je namreč že brez tega dolg. »Pametni pišejo. Če igramo kje v bližini doma, si še lahko kako pomagamo. A če bi sredi Prekmurja ugotovil, da sem kaj bistvenega pozabil doma, bi bilo precej nerodno.« Trije Frecetovi fantje, oče Peter in sinova Matej in Dejan, igrajo vsak v svojem ansamblu. Logističnega usklajevanja je vsak konec tedna zelo veliko. Roko nad njim uspešno drži glavni steber družine – žena in mama Anica. »Si ne predstavljam, kako bi bilo brez nje. Smo res hvaležni, da ima potrpljenje z nami,« pravi Peter. »Verjetno si kar oddahne, ko v petek poberemo vsak svojo malho. Ampak najkasneje za nedeljsko kosilo se spet vsi zberemo za družinsko mizo. In to je vedno posebno zadovoljstvo.”

DL3U7133
Ni ga čez domače kraje
Izpred domače hiše v Škarnicah imajo Frecetovi krasen pogled na cerkvico v Dobju. Kot pravi Peter, je ponosen, da je del tega kraja in te občine. »Ta pogled je prva stvar, ki jo vidim zjutraj, in zadnja zvečer. Dobje je kraj mojega otroštva in moje mladosti. Tu so se stkala prijateljstva in znanstva, ki živijo še danes.« Da bi živel v stolpnici, kjer ne bi bilo nikomur mar, kdo so ljudje za sosednjimi vrati, si ne more predstavljati. »Če potrebuješ pomoč ali le družbo ob priložnostnem prazniku, se mimogrede nabere deset ali dvajset ljudi. Vsi smo tako ali drugače povezani. Ko sem hodil v šolo, so bili v Dobju le štirje razredi. Potem smo s Kalobčani iz visoke šole šli v še višjo na Planino pri Sevnici. Tako so tudi razni krajevni lokalpatriotski spori odpadli – nenazadnje smo bili vsi sošolci.« Peter je prepričan, da je domač kraj prijeten toliko, kot si ga naredimo. Sam je že drugi mandat občinski svetnik dejaven v treh odborih. Je pa tudi prostovoljni gasilec, predsednik kulturnega društva in prvi motorist v Tomos klubu in klubu motoristov težje kategorije Beli mustang.

DL3U7153Članek lahko v celoti preberete v Novem tedniku 18. julija 2019.